Notranji krokodil – kako živeti z možgani, ki nas želijo predvsem obvarovati

Zakaj se tako hitro prestrašimo, razjezimo ali pričakujemo najslabše? Zakaj razum pogosto dobro ve, da nevarnosti ni, telo in čustva pa se odzovejo, kot da je pred nami nekaj življenjsko ogrožajočega? In predvsem – ali se lahko naučimo drugače?

Notranji krokodil – Izkušnje naučene optimistke je izjemno človeška, dostopna in življenjska knjiga, v kateri priznana slovenska psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek skozi svoje osebne in bogate strokovne izkušnje govori o duševnem zdravju, človeških stiskah, okrevanju in optimizmu. Njeno pripoved je v knjigo strnil novinar in pisatelj Jure Aleksič.

Pred bralcem se tako odpira svet psihiatrije, kakršnega običajno ne vidimo. Ne skozi suhoparne diagnoze in medicinske definicije, ampak skozi resnične ljudi, njihove padce, strahove, preboje in ponovna vstajanja.

Osnovno sporočilo je presenetljivo preprosto: življenje sestavljajo vzponi in padci, številnih okoliščin ne moremo izbrati, lahko pa se učimo, kako se nanje odzivati.

Kdo je naš notranji krokodil?

Naslov knjige ni naključen. V človeku še vedno delujejo zelo stari možganski mehanizmi, katerih osnovna naloga ni, da bi bili srečni, sproščeni ali optimistični. Njihova naloga je predvsem preživetje.

Naš »notranji krokodil« je zato ves čas na preži.

Opazuje okolico, išče morebitne nevarnosti in sproži alarm, še preden je naš razum utegnil dobro premisliti, kaj se pravzaprav dogaja. Takšen sistem je bil za naše prednike življenjsko pomemben. V sodobnem svetu pa lahko isti mehanizem povzroča težave, ko kot nevarnost zaznava situacije, ki našega življenja v resnici ne ogrožajo.

Razumsko lahko vemo, da bo sestanek minil, da nas neprijetna pripomba ne ogroža in da zaradi ene napake ne bo konec sveta. Toda naš notranji alarm ima lahko o tem povsem drugačno mnenje.

Razumevanje teh mehanizmov nam pomaga razumeti tudi lastne odzive.

Optimizem ni značaj – lahko se ga naučimo

Mojca Zvezdana Dernovšek se opisuje kot naučena optimistka.

Prav beseda »naučena« nosi eno najpomembnejših sporočil knjige. Optimist ni nujno človek, ki se je rodil z neuničljivo dobro voljo in skozi življenje brezskrbno pričakuje najboljše.

Optimizem je lahko veščina.

Lahko se učimo drugače razmišljati o težavah. Lahko se naučimo prepoznati katastrofične misli. Lahko začnemo razlikovati med dejansko nevarnostjo in alarmom, ki ga sproža naš notranji krokodil.

To ne pomeni, da si govorimo, da je vse čudovito, kadar ni.

Naučeni optimizem je precej bolj realističen. Pomeni zavedanje, da težave obstajajo, vendar ob njih obstajajo tudi možnosti, rešitve in poti naprej.

Padci niso poraz

Ena od rdečih niti knjige je dejavnost.

Ko se človek znajde v težavah, je zelo lahko obstati. Strah, tesnoba, žalost ali občutek nemoči nas lahko prepričajo, da nima smisla storiti ničesar.

Toda prav aktivno iskanje rešitev predstavlja pomemben korak iz številnih življenjskih stisk.

Življenja ne moremo oblikovati tako, da nikoli ne bomo padli. Nekateri padci bodo majhni, drugi boleči in takšni, ki jih nismo pričakovali. Bistveno vprašanje zato ni, ali bomo kdaj padli, ampak kaj bomo naredili potem.

Vedno lahko poskusimo ponovno vstati.

Prav v tem je optimizem Mojce Zvezdane Dernovšek zelo drugačen od praznih motivacijskih gesel. Temelji na desetletjih dela z ljudmi, ki so se znašli v resničnih in pogosto zelo težkih življenjskih okoliščinah.

Psihiatrija skozi zgodbe resničnih ljudi

Posebno moč dajejo knjigi zgodbe pacientov.

Skozi njih bralec vstopa v terapevtski proces ter spoznava ljudi v trenutkih njihove največje ranljivosti. Toda v ospredju niso diagnoze. V ospredju so ljudje.

Njihove zgodbe kažejo, kako različne so lahko duševne stiske in kako pomembno je človeka obravnavati celostno.

Psihiatrična pomoč namreč ni samo vprašanje zdravila ali diagnoze. Pomembni so odnosi, družina, okolje, delo, samostojnost, občutek smisla in številni drugi deli človekovega življenja.

Takšen pogled pomaga rušiti tudi tabuje, ki so še vedno povezani z duševnimi težavami.

Duševna stiska ni nekaj, zaradi česar bi moral človek izgubiti svoje dostojanstvo. Prav tako diagnoza ni njegova identiteta.

Včasih je najpomembneje priznati, da ne vemo, kako se drugi počuti

Ena največjih vrednosti knjige je izjemno človeški odnos do terapevtskega dela.

Tudi strokovnjak z desetletji izkušenj ne more popolnoma vedeti, kako se počuti človek pred njim.

To spoznanje je temelj empatije.

Namesto hitrih sodb in preprostih receptov potrebujemo poslušanje, razumevanje in pripravljenost sprejeti, da je izkušnja drugega človeka samo njegova.

Takšen pristop presega področje psihiatrije. Enako pomemben je v partnerskih odnosih, družini, prijateljstvu in vsakodnevnih stikih z ljudmi.

Veliko konfliktov nastane prav zato, ker smo prepričani, da vemo, kaj drugi misli in zakaj nekaj počne.

Morda bi bilo življenje precej lažje, če bi večkrat priznali: ne vem, kako se počutiš – povej mi.

Ko svojim težavam nehamo dajati vso pozornost

Človeški um ima izjemno sposobnost, da se osredotoči na nevarnost in težave.

Problem nastane, ko določeni skrbi namenimo toliko pozornosti, da začne zavzemati skoraj ves naš notranji prostor.

Čim bolj jo analiziramo, premlevamo in hranimo, tem večja postaja.

Knjiga spodbuja k drugačnemu odnosu do takšnih miselnih vzorcev. Včasih rešitev ni v tem, da težavo še stotič premislimo, temveč da svojo energijo usmerimo drugam – v dejavnost, odnose, delo, gibanje ali konkretno iskanje rešitve.

Kar nenehno hranimo s svojo pozornostjo, raste.

In tisto, čemur jo prenehamo namenjati, lahko začne izgubljati svojo moč.

Duševno zdravje brez tabujev

Notranji krokodil govori o temah, o katerih se še vedno prepogosto pogovarjamo šepetaje.

Psihiatrija, duševne motnje, zdravljenje in življenjske stiske so obdane s številnimi predsodki. Knjiga jih pomaga odstranjevati predvsem tako, da nam namesto abstraktnih diagnoz pokaže resnične ljudi.

Človek lahko doživi težko obdobje in okreva.

Lahko potrebuje strokovno pomoč in je še vedno samostojen, ustvarjalen ter sposoben polnega življenja.

Lahko pade večkrat in še vedno vstane.

In tudi človek, ki je po naravi nagnjen k skrbem ali pesimizmu, se lahko nauči drugačnega odnosa do življenja.

Knjiga o psihiatriji, ki je pravzaprav knjiga o življenju

Notranji krokodil je namenjen mnogo širšemu krogu bralcev kot zgolj tistim, ki jih zanima psihiatrija.

Je knjiga za ljudi, ki želijo bolje razumeti sebe in svoje odzive. Za tiste, ki živijo ob človeku z duševno stisko. Za starše, partnerje in prijatelje. Za vse, ki jih zanima, zakaj se naš um včasih vede tako nerazumno in kako mu lahko pomagamo.

Predvsem pa je knjiga o upanju.

Ne o naivnem prepričanju, da bo vedno vse dobro, temveč o precej trdnejšem optimizmu, ki pravi, da tudi kadar ni dobro, lahko nekaj naredimo.

Našega notranjega krokodila verjetno nikoli ne bomo popolnoma utišali. Navsezadnje je del nas in nas želi predvsem obvarovati.

Lahko pa ga začnemo razumeti.

In ko razumemo, zakaj sproža alarme, se lahko naučimo, da mu ni treba vedno prepustiti krmila svojega življenja.