Wetiko – umski virus, ki ga najtežje opazimo prav v sebi

Kaj če za nekaterimi najbolj uničujočimi oblikami človeškega vedenja – pohlepom, sebičnostjo, sovraštvom, izkoriščanjem in nenehno potrebo po še več – obstaja skupni psihološki vzorec? In kaj če ta vzorec ni samo nekaj, kar lahko opazujemo pri drugih, temveč deluje tudi skozi nas same?

V knjigi Wetiko – Odpravljanje umskega virusa, ki pesti naš svet avtor Paul Levy raziskuje starodavni pojem wetika in ga povezuje s psihologijo sodobnega človeka. Wetiko opisuje kot nekakšen »virus uma« oziroma psihični vzorec, ki človekovo ustvarjalnost in inteligenco obrne proti njemu samemu.

Največja nevarnost wetika je po Levyjevem mnenju prav njegova nevidnost. Dokler smo prepričani, da težava obstaja samo zunaj nas – pri drugih ljudeh, družbenih skupinah, politikih, institucijah ali kulturah – lahko isti vzorec nezavedno deluje tudi skozi nas.

Starodavno opozorilo za sodobnega človeka

Pojem wetiko izvira iz izročila severnoameriških staroselcev, kjer označuje zlega kanibalističnega duha, ki lahko prevzame človekov um. Človeka vodi v sebičnost, nenasiten pohlep in potrebo po potrošnji, ki postane sama sebi namen.

Paul Levy tega pojma ne obravnava zgolj kot starodavno mitološko bitje. V njem prepoznava izredno močno prispodobo za psihološko in duhovno stanje sodobnega človeka.

Wetiko se lahko pokaže kot potreba po kopičenju bogastva brez občutka, kdaj imamo dovolj. Kaže se lahko v izkoriščanju drugih ljudi in narave, v potrebi po nadzoru, v sovraštvu ter v sposobnosti človeka, da svoja dejanja upravičuje tudi takrat, ko povzročajo očitno škodo.

Tako postane starodavni pojem presenetljivo aktualno ogledalo sodobne družbe.

Ko svojo senco vidimo samo v drugih

Eden ključnih psiholoških mehanizmov, ki jih raziskuje Levy, je projekcija sence. Gre za pojav, pri katerem lastnosti, strahove in nezavedne vsebine, ki jih težko sprejmemo pri sebi, pripisujemo drugim.

Namesto da bi prepoznali lastno senco, jo začnemo iskati zunaj sebe.

Drugi človek ali skupina tako lahko postane krivec za naše težave, predmet sovraštva ali grešni kozel. Bolj ko smo prepričani, da je zlo izključno zunaj nas, manj sposobni smo opaziti, kako lahko sami sodelujemo pri njegovem ustvarjanju.

Prav tukaj Levyjevo razmišljanje sreča psihologijo C. G. Junga, ki je veliko pozornosti namenjal nezavednemu, arhetipom in človekovi senci.

Wetiko se po tej razlagi hrani z nezavedanjem. Tisto, česar pri sebi ne vidimo, lahko toliko lažje upravlja naše vedenje.

Virus, ki ne potrebuje telesa

Izraz »umski virus« je močna metafora. Ideje in psihološki vzorci se lahko širijo med ljudmi podobno kot okužba. Prevzemamo jih od družine, okolja, kulture in družbe, pogosto ne da bi se zavedali njihovega izvora.

Wetiko zato ni nekaj, kar bi preprosto lahko pripisali določenemu človeku.

Levy opozarja na precej neprijetnejšo možnost: vsakdo lahko postane njegov prenašalec.

Prav zato knjiga bralca ne spodbuja predvsem k iskanju krivcev. Vabi ga k opazovanju lastnega uma.

Kje delujemo iz strahu? Kdaj projiciramo svoje lastnosti na druge? Zakaj imamo potrebo po sovražniku? Kdaj želja po uspehu, denarju ali moči preneha služiti življenju in postane cilj sama po sebi?

Jung, budizem, kabala in mistično krščanstvo

Paul Levy ideje wetika ne omeji na eno samo duhovno ali psihološko tradicijo. Raziskuje, kako so ljudje skozi zgodovino podoben pojav opisovali z različnimi simboli in izrazi.

V knjigi se srečujejo Jungova psihologija, budizem, kabala, havajski šamanizem kahuna in mistično krščanstvo, avtor pa raziskuje tudi pojme, kot so egregorji, demoni, varljivi duhovi in psihični vampirji.

Ob tem se sklicuje na številne mislece, ki so z različnih zornih kotov raziskovali temnejše plati človekove psihe in kolektivnega vedenja.

Rezultat ni klasičen priročnik za osebno rast, ampak široko zastavljeno raziskovanje odnosa med zavestnim in nezavednim, posameznikom in družbo ter ustvarjalnimi in destruktivnimi potenciali človeškega uma.

Ali lahko prepoznanje wetika postane zdravilo?

Pri vsej temačnosti obravnavane teme Wetiko ni knjiga brez upanja. Ravno nasprotno: Levy izhaja iz prepričanja, da se moč wetika začne zmanjševati takrat, ko ga prepoznamo.

Če je njegova največja prednost naša slepota, je zavest njegovo nasprotje.

Toda prepoznati wetiko ne pomeni samo pokazati na pohlep, nasilje ali norost sveta. Veliko zahtevnejši korak je odkriti njegove zametke v lastnem mišljenju.

S tem se začne možnost spremembe.

Levy posebno vlogo pripisuje človekovi ustvarjalnosti in domišljiji. Ista ustvarjalna moč, ki jo lahko nezavedni destruktivni vzorci obrnejo proti človeku, lahko postane tudi sredstvo njihovega preseganja.

Knjiga, ki nastavlja ogledalo posamezniku in družbi

Wetiko odpira vprašanja, ki segajo daleč preko običajne duhovne literature. Zakaj človeštvo kljub izjemnemu tehnološkemu in znanstvenemu napredku še vedno ustvarja vojne, uničuje okolje in ponavlja vzorce sovraštva? Zakaj lahko inteligentni posamezniki sodelujejo pri dejanjih, ki dolgoročno škodujejo tudi njim samim? In zakaj je zlo toliko lažje prepoznati pri drugem kot pri sebi?

Paul Levy ne ponuja preprostih odgovorov.

Bralca namesto tega vodi v raziskovanje nezavednih procesov, ki oblikujejo posameznika in kolektiv. Pri tem se psihologija prepleta z duhovnostjo, mitologijo, filozofijo in vprašanjem človekove zavesti.

Knjiga bo posebej zanimiva za bralce, ki jih zanimajo C. G. Jung, psihologija sence, zavest, budizem, duhovnost, kolektivno nezavedno ter globlji vzroki družbenih in osebnih konfliktov.

Wetiko – Odpravljanje umskega virusa, ki pesti naš svet nas na koncu postavi pred neprijetno, vendar pomembno vprašanje: kaj če največje nevarnosti ne moremo premagati tako, da jo uničimo zunaj sebe, temveč tako, da jo najprej prepoznamo v lastnem umu?

.