Kaj če v otroštvu ni bilo ničesar očitno narobe, pa vendar danes čutite, da vam nekaj manjka? Morda ste odraščali v urejenem domu, bili preskrbljeni in imeli starše, ki so vas imeli radi. Kljub temu se kot odrasli težko povežete s svojimi čustvi, pogosto čutite praznino ali osamljenost in ne razumete, od kod ti občutki prihajajo. Prazni – Prepoznajmo in pozdravimo čustveno zanemarjenost iz otroštva klinične psihologinje Jonice Webb se ukvarja prav s tistim, česar v otroštvu pogosto sploh ne moremo prepoznati – ker se ni zgodilo.

Ko težava ni v tem, kar se je zgodilo

Večina knjig o težavnem otroštvu se osredotoča na dogodke, ki so otroka prizadeli: konflikte, izgube, zlorabe, kritiziranje ali druge travmatične izkušnje. Jonice Webb pozornost obrne v drugo smer.

Kaj pa tisto, česar otrok ni dobil?

Starši morda niso opazili njegove žalosti. Niso ga naučili prepoznati in izraziti jeze. Njegovih občutkov niso jemali resno ali pa se v družini o čustvih preprosto ni govorilo. Otrok je bil lahko materialno dobro preskrbljen, vendar je nekaj pomembnega ostalo neizrečeno in neizpolnjeno.

Webbova takšno izkušnjo opredeljuje kot čustveno zanemarjenost v otroštvu. Prav njena neopaznost je razlog, da jo je pozneje tako težko prepoznati.

Zakaj se lahko počutimo prazne?

Otrok se skozi odzive staršev uči, da so njegova čustva pomembna. Spoznava, kako jih prepoznati, poimenovati, razumeti in uravnavati.

Če tega čustvenega odziva ni dovolj, se lahko nauči nekaj povsem drugega: svojih občutkov ne kažem, moje potrebe niso pomembne ali pa moram težave rešiti sam.

Takšni vzorci lahko ostanejo tudi v odraslosti. Človek je lahko uspešen, odgovoren in navzven popolnoma funkcionalen, v sebi pa občuti praznino, nepovezanost ali občutek, da je z njim nekaj narobe. Težko prosi za pomoč, lastne potrebe postavlja na zadnje mesto ali pa je do sebe veliko strožji kot do drugih.

Prav zato je čustveno zanemarjenost težko povezati z otroštvom. Pogosto nimamo dogodka, na katerega bi lahko pokazali in rekli: »To je vzrok.«

Dvanajst tipov staršev

Ena zanimivejših značilnosti knjige je predstavitev 12 kategorij staršev, pri katerih se lahko pojavi čustveno zanemarjanje. Med njimi so narcistični, avtoritarni, permisivni, depresivni, zasvojeni, žalujoči, deloholični in čustveno nezreli starši.

Toda Webbova vključi tudi kategorijo, ki bistveno spremeni pogled na celotno temo: dobronamerne starše.

Čustvena zanemarjenost namreč ne pomeni nujno, da so bili starši slabi ali da svojih otrok niso imeli radi. Tudi ljubeči starši lahko spregledajo otrokove čustvene potrebe, zlasti če so sami odraščali v okolju, kjer se o čustvih ni govorilo.

Tako se lahko vzorec neopazno prenaša iz generacije v generacijo.

Deset posledic, ki jih lahko nosimo v odraslost

Na podlagi svojega psihoterapevtskega dela je Webbova prepoznala ponavljajoče se težave pri odraslih, ki so v otroštvu doživeli čustveno zanemarjenost. Knjiga predstavlja deset glavnih težav oziroma vzorcev, ki jih lahko ti ljudje nosijo s seboj.

Pri nekaterih se kažejo kot občutek notranje praznine in odrezanosti, pri drugih kot težave s prepoznavanjem lastnih želja in potreb. Pogosti so pretirana samokritičnost, občutek krivde, težave pri sprejemanju pomoči ter prepričanje, da moramo vse obvladati sami.

Pomemben premik nastane že takrat, ko razumemo, da takšni odzivi niso naključni in da jih je mogoče spreminjati.

Od prepoznavanja do spremembe

Prazni ni namenjena samo razlagi problema. Webbova želi bralcu ponuditi tudi praktična orodja za spremembo.

Knjiga vsebuje vprašalnik o čustveni zanemarjenosti ter strategije, s katerimi lahko začnemo bolje prepoznavati svoje občutke, potrebe in vedenjske vzorce. Posebno poglavje je namenjeno tudi strokovnjakom za duševno zdravje.

Cilj ni iskanje krivca v preteklosti. Veliko pomembnejše je razumeti, kaj smo kot otroci potrebovali, česa nismo dobili in predvsem – kaj lahko kot odrasli naredimo drugače.

Ko postanemo starši

Razumevanje čustvene zanemarjenosti dobi še eno razsežnost, ko imamo lastne otroke.

Če smo bili sami vzgojeni tako, da svojih čustev nismo izražali ali jim nismo pripisovali velikega pomena, lahko isti način nehote prenesemo na naslednjo generacijo. Ne zato, ker bi želeli otroka zanemarjati, ampak zato, ker drugačnega načina preprosto nismo spoznali.

Zato je knjiga pomembna tudi za starše in vse, ki delajo z otroki. Prepoznavanje lastnih vzorcev lahko pomaga ustvariti okolje, v katerem se otrok nauči, da so njegova čustva dovoljena, razumljiva in vredna pozornosti.

Morda vam ni nič manjkalo – razen tistega najpomembnejšega

Prav v tem paradoksu je moč knjige Prazni. Človek lahko pogleda nazaj in vidi normalno otroštvo, dom, hrano, šolo, počitnice in starše, ki so se trudili – pa še vedno ne razume, zakaj se danes počuti osamljenega ali čustveno odrezanega.

Jonice Webb ponuja možen odgovor: včasih nas najbolj zaznamuje prav odsotnost nečesa, česar takrat sploh nismo znali pogrešati.

Knjiga bo zato posebej zanimiva za bralce, ki želijo bolje razumeti svojo čustveno praznino, samokritičnost, težave v odnosih ali odnos do lastnih potreb, pa tudi za starše in strokovnjake, ki želijo preprečiti prenašanje čustvenega zanemarjanja na naslednjo generacijo.