Ozdravite svoj um

ODLOMEK IZ KNJIGE:

2. ZASVOJENOST S SUHOSTJO

Ko gre za travme iz preteklosti, ne moremo reči, da samo obudimo spomin nanje. Če v otroštvu doživljamo bolečine, ali pa se vedno znova znajdemo v odnosih, prežetih s čustveno, telesno ali spolno zlorabo, smo nagnjeni k temu, da “pojemo” te spomine in jih vtkemo v dele svojega telesa. Tako kot to velja za popačeno samopodobo, o čemer smo govorili v prejšnjem razdelku, se lahko sovražna dejanja proti nam vtkejo v naš spominin vplivajo na naše vzorce prehranjevanja. Drži – res nismo imeli nadzora v tisti travmatični izkušnji v preteklosti. Ampak zdaj bomo imeli precej več nadzora nad svojim okoljem, predvsem nad telesom – nanj bomo vplivali s prehranjevanjem.

Tesnobo, ki spremlja posttravmatsko stresno motnjo, blaži kompulzivna potreba po nadzorovanju tistega, kar lahko nadzorujete – torej telo in hrano. Niste mogli nadzorovati starša, ki vas je zlorabljal, niste mogli nadzorovati stvari, ki vam jih je govoril ali počel nasilni partner, lahko pa vsaj nadzorujete, koliko gramov ogljikovih hidratov boste zaužili – da ne omenjam nadzora nad kilogrami, ki jih pokaže tehtnica. Skrajno omejevanje vnosa kalorij blaži depresijo, ki je posledica travm, vendar to početje spominja na zasvojenost. Ne glede na to, ali gre za orenajedanje, ki mu sledi “čiščenje”, ali pa za anoreksijo, omejevanje vnosa kalorij sproža opiate, prav tiste nevrokemične snovi, ki so značilne za zasvojenost. Če imamo potrebo po popolni vitkosti, potem pa še veji suhosti, moramo premisliti, ali z obsesivnim in kompulzivnim vedenjem v zvezi s hrano – z izjemno pičlim vnosom kalorij namreč upočasnimo presnovo in izboljšamo razpoloženje – blažimo bolečine zaradi pretekle travme. Če se prepoznate v tem opisu oziroma domnevate, da ste takšni, se v družbi prijatelja posvetite temu seznamu čustvenih vzorcev, povezanih s hrano:

…