Ogenj, rit in kače niso za igrače 4. del – Poglejte, moji ljudje prihajajo!

Milena Miklavčič v četrtem delu priljubljene zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače nadaljuje svoje dolgoletno zbiranje resničnih življenjskih zgodb. Knjiga s podnaslovom Poglejte, moji ljudje prihajajo! je nastajala v posebnem obdobju – v mesecih epidemije covida-19, ko so bili ljudje odrezani drug od drugega, mnogi pa so prav zaradi tega začeli intenzivneje razmišljati o svoji preteklosti, družini in dogodkih, ki so zaznamovali njihovo življenje.

Rezultat je zbirka osebnih pripovedi, ki segajo od spominov in anekdot iz že precej oddaljene preteklosti do ljubezenskih prigod, družinskih odnosov, otroštva in težkih življenjskih preizkušenj. Tako kot v prejšnjih delih avtorica ponovno odpira vrata v tisti del človekovega življenja, o katerem se v družini in družbi pogosto ne govori na glas.

Zgodbe, ki so čakale, da jih nekdo posluša

Milena Miklavčič je skozi leta postala zaupnica številnih ljudi. Pripovedujejo ji zgodbe, ki jih včasih desetletja niso povedali nikomur. Prav od tod izvira tudi nenavadni podnaslov knjige Poglejte, moji ljudje prihajajo!. Gre za citat iz zgodbe Žnidarjevega Frenka iz Poljan, ki je za avtorico postal simbol občutka ob srečevanju z ljudmi, ki ji zaupajo del svojega življenja.

Takšna pričevanja dajejo zbirki posebno vrednost. Ne beremo izmišljenih literarnih usod, ampak spomine ljudi, ki so ljubezen, družinske zaplete, revščino, srečo, spolnost, nasilje, razočaranja in življenjske preizkušnje dejansko doživeli.

Nekatere zgodbe so nežne, druge zabavne, tretje težke in pretresljive. Skupaj ustvarjajo pisan mozaik slovenskega vsakdanjega življenja, kakršnega v običajnih zgodovinskih knjigah skoraj ne najdemo.

O stvareh, o katerih se ni govorilo na glas

Rdeča nit celotne zbirke ostaja neposrednost. Milena Miklavčič se tudi v četrtem delu ne izogiba temam, ki so bile nekoč tabu in o katerih marsikdo še danes težko govori.

Intimnost, partnerski odnosi, spolnost, družinske skrivnosti in travmatične izkušnje se prepletajo z vsakdanjimi dogodki, spomini na otroštvo in drobnimi prigodami. Prav ta kontrast daje knjigi posebno moč: življenje namreč nikoli ni samo tragično ali samo veselo.

Med pripovedmi najdemo tudi zelo težke življenjske usode. Avtorica denimo izpostavlja pretresljivo zgodbo Mojce, ki je v otroštvu doživljala spolno nasilje očeta. Na drugi strani knjiga ohranja tudi hudomušnejšo plat življenja. Belokranjec Oto Nemanič je prispeval šegave in poredne anekdote prednikov in svojih vrstnikov.

Osebne izpovedi kot dokument nekega časa

Knjige Milene Miklavčič lahko beremo kot zbirke življenjskih zgodb, vendar imajo tudi širšo dokumentarno vrednost. Avtorica sama poudarja, da gre za pripovedi iz prve roke, ki razkrivajo področja zasebnega življenja, o katerih ljudje običajno molčijo. Takšno zbiranje pričevanj povezuje tudi s pojmom občanske znanosti (Citizen Science).

Velika zgodovina nam pove, kdaj so se zgodile vojne, politični preobrati in gospodarske krize. Osebna pričevanja pa pokažejo nekaj drugega: kako so ljudje v določenem času dejansko živeli.

Kako so odraščali? Kako so se zaljubljali? Kakšni so bili odnosi med starši in otroki? Kaj je veljalo za sramotno? Kaj je družina skrila pred okolico? Kaj je človeka spremljalo vse življenje?

Prav zaradi takšnih vprašanj zbirka presega okvir zabavnega ali provokativnega branja.

Epidemija kot čas vračanja v preteklost

Četrti del ima v zbirki še eno posebnost. Zgodbe so prihajale v času epidemije, ko je bila običajna vsakodnevna komunikacija med ljudmi močno omejena. Nekateri so v tem obdobju začeli brskati po lastni preteklosti, drugi so si, kot pravi predstavitev knjige, »nastavljali ogledalo«.

Iz tega nenavadnega obdobja so nastale pripovedi, ki sicer govorijo o preteklosti, vendar so hkrati dokument časa, v katerem so bile povedane.

Osamljenost in prekinitev običajnega življenjskega ritma sta marsikoga spodbudili, da se je spomnil dogodkov, ki so bili dolga leta potisnjeni na rob spomina. Tako je obdobje družbene izolacije paradoksalno pomagalo ohraniti zgodbe, ki bi sicer morda ostale neizrečene.

Od težkih usod do nagajivih anekdot

Ena od privlačnosti knjige je njena raznolikost. Bralec ne ve vedno, kaj ga čaka na naslednjih straneh. Življenjski usodi, ki ga lahko globoko pretrese, lahko sledi hudomušna anekdota ali spomin na otroštvo.

Prav v tem je knjiga podobna resničnemu življenju. Človekova preteklost ni sestavljena samo iz velikih dogodkov, temveč tudi iz drobnih pripetljajev, nerodnosti, skrivnosti, ljubezenskih dogodivščin in trenutkov, ki so se ljudem za vedno vtisnili v spomin.

Avtorica pri tem ljudi predvsem posluša in njihove zgodbe ohranja. Zato v ospredju niso popolni junaki, temveč običajni ljudje z napakami, slabostmi, pogumom, humorjem in življenjskimi brazgotinami.

Četrti del edinstvene slovenske zbirke

Prvi del serije Ogenj, rit in kače niso za igrače je izšel konec leta 2013, dve leti pozneje mu je sledil drugi del Babice, hčere in vnukinje, leta 2019 pa Moške zgodbe. Četrti del je izšel leta 2022 in nadaljuje osnovno poslanstvo zbirke: ohraniti pripovedi o življenju, odnosih in intimnosti, ki bi sicer skupaj s pripovedovalci počasi izginile.

Ogenj, rit in kače niso za igrače 4. del – Poglejte, moji ljudje prihajajo! je zato knjiga za bralce, ki jih zanimajo resnične življenjske zgodbe, družinski odnosi, spomini, slovenska preteklost in predvsem človek takšen, kakršen je – brez olepševanja.

Knjiga Milene Miklavčič je izšla pri založbi Jutri 2052, ima 374 strani in mehko vezavo.