Ogenj, rit in kače niso za igrače 5. del – Lučkine in druge zgodbe

Milena Miklavčič v petem delu svoje odmevne zbirke ponovno odpira vrata v svet resničnih življenjskih zgodb, o katerih se je desetletja govorilo le za zaprtimi vrati – če sploh. Ogenj, rit in kače niso za igrače 5. del – Lučkine in druge zgodbe prinaša kar 108 različnih pripovedi ljudi različnih starosti in iz različnih socialnih okolij. Na več kot 400 straneh se pred bralcem izrišejo intimne usode, družinske skrivnosti, nasilje, ljubezen, spolnost, življenje v velikih družinah ter pretresljivi dogodki iz slovenske preteklosti.

Posebno mesto v knjigi pripada zgodbam vedeževalke Lučke, ki jih je skoraj pol stoletja poslušala, zbirala in tudi zapisovala. Ljudje k njej niso prihajali samo po odgovore o prihodnosti. Prinašali so ji svoje strahove, ljubezenske težave, družinske zaplete, želje, razočaranja in skrivnosti. Tako je nevede postala tudi zbiralka pričevanj o življenju ljudi in času, v katerem so živeli.

Lučkine zgodbe – ko vedeževalka postane zaupnica

Ljudje so k Lučki prihajali z najrazličnejšimi vprašanji. Zanimalo jih je, kaj jih čaka v ljubezni, ali bodo imeli otroke, ali se jim bo nasmehnila sreča in ali bodo ljudje, ki so jim storili krivico, nekoč kaznovani. Toda za temi vprašanji so se pogosto skrivale veliko globlje osebne zgodbe.

Prav te pripovedi sestavljajo prvi del knjige. Skozi njih dobimo nenavaden vpogled v človeško naravo. Ne glede na čas, družbeni položaj ali starost ljudi vedno znova zaposlujejo podobne stvari: ljubezen, denar, družina, zdravje, strah pred prihodnostjo in želja, da bi nekdo prisluhnil njihovim težavam.

Lučka tako ni bila zgolj vedeževalka, temveč predvsem poslušalka in zaupnica. Zgodbe, ki jih je ohranila, danes predstavljajo dragocen zapis drobcev življenj, ki bi brez nje verjetno ostali pozabljeni.

108 pripovedovalcev, 108 pogledov na življenje

Ena največjih posebnosti petega dela je njegova raznolikost. Knjiga vsebuje 108 med seboj zelo različnih zgodb, pripovedovalci pa prihajajo iz različnih generacij in družbenih okolij.

Prav zato knjiga nima enega samega junaka. Njeni junaki so običajni ljudje.

Njihove pripovedi razkrivajo intimni svet posameznikov in družin, življenje v številčnih družinah, težke medsebojne odnose ter fizično in spolno nasilje. Toda ob pretresljivih izpovedih najdemo tudi pripovedi o ljubezni, vsakdanjih zapletih, človeških slabostih in življenjskih trenutkih, ki bralca lahko celo nasmejijo.

Skupaj ustvarjajo mozaik življenja, ki je bistveno bolj zapleten od idealizirane podobe preteklosti.

Pretresljiva zgodba iz ljubljanske porodnišnice

Med najbolj pretresljivimi pričevanji je zgodba ženske, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja rodila v ljubljanski porodnišnici. Po navedbah v predstavitvi knjige je njen novorojenček zbolel za zlatenico, otroka pa so materi odvzeli. Ko so ji ga po treh mesecih vrnili, je bil telesno in umsko prizadet. Primer naj bi bil predstavljen tudi na prvem pediatričnem kongresu v Ljubljani.

Takšna pričevanja so težka za branje, vendar predstavljajo pomemben del knjige. Milena Miklavčič ne zbira le prijetnih spominov, ampak daje prostor tudi ljudem, katerih izkušnje so bile desetletja potisnjene v molk.

Med zgodbami je tudi izpoved ženske, ki so jo prisilili v poroko s psihično bolnim moškim. Posamezne pripovedi tako pokažejo, kako malo možnosti odločanja o lastnem življenju so v določenih okoliščinah imeli posamezniki, zlasti ženske.

Ko osebne zgodbe pokažejo drugačno podobo zgodovine

Peti del se dotakne tudi družbenih razlik v povojnem obdobju. Več pripovedi opisuje razkošno življenje tako imenovane povojne »rdeče buržoazije« in s tem ponuja osebni pogled na razkorak med javno poudarjenimi ideali enakosti in dejanskimi življenjskimi izkušnjami posameznikov.

Pri tem je pomembna prav narava knjige: ne gre za klasično zgodovinsko raziskavo, temveč za zbirko osebnih pričevanj. Bralec tako preteklost spoznava skozi oči ljudi, ki so jo doživljali.

In prav v tem je moč celotne zbirke. Veliko zgodovino poznamo iz učbenikov, osebno zgodovino pa lahko ohranimo samo, če ljudem dovolimo, da jo povedo.

»Molk je zlato« – ali pa morda vendarle ni

Ena najpomembnejših niti knjige je vprašanje molka. V številnih slovenskih družinah se o težkih dogodkih ni govorilo. Družinsko nasilje, spolnost, zlorabe, nesrečni zakoni, travmatični dogodki in skrivnosti so pogosto ostajali skriti.

Toda zamolčano ne izgine nujno skupaj z generacijo, ki je nekaj doživela.

Predstavitev knjige posebej izpostavlja možnost, da se zaradi takšnega molka negativni družinski vzorci nehote prenašajo iz roda v rod. Ljudje, ki so svoje zgodbe zaupali Mileni Miklavčič in dovolili njihovo objavo, zato na neki način prekinjajo dolgo tradicijo molčanja.

Knjiga s tem bralca ne vabi zgolj k opazovanju življenj drugih, temveč tudi k razmišljanju o lastni družini. Kaj vemo o svojih starših in starih starših? O katerih dogodkih se doma nikoli ni govorilo? In koliko njihove preteklosti še vedno vpliva na naše življenje?

Več kot zbirka nenavadnih zgodb

Serija Ogenj, rit in kače niso za igrače je v slovenskem knjižnem prostoru posebna prav zaradi načina, kako Milena Miklavčič zbira in ohranja pričevanja običajnih ljudi. Sama tovrstno delo umešča tudi v okvir Citizen Science oziroma občanske znanosti.

V ospredju niso slavni posamezniki, temveč ljudje, katerih življenjske zgodbe praviloma nikoli ne bi prišle v knjige. S tem zbirka ohranja drugačno vrsto zgodovinskega spomina – zgodovino vsakdanjega življenja, intime, družine in odnosov.

Ogenj, rit in kače niso za igrače 5. del – Lučkine in druge zgodbe je zato knjiga za bralce, ki jih zanimajo resnične življenjske zgodbe, slovenska družbena zgodovina, medgeneracijski odnosi in predvsem tisto, kar se skriva za navidezno običajnimi življenji ljudi.

Peti del je izšel leta 2024 pri založbi Jutri 2052, obsega 410 strani in ima mehko vezavo.