Hitlerjeva bomba

Odlomek iz knjige:

Ali je obstajala nemška atomske bomba? Dosedanje mednarodne raziskave so predvidevale, da so nemški jedrski fiziki v tekmi za izdelavo bombe močno zaostajali za Američani. Novi arhivski dokumenti in fizikalne preiskave, ki jih s to knjigo prvič prikazujemo javnosti, pa zahtevajo dodatna preučevanja.

Hitlerjevo bombo kot novo taktično orožje, čigar rušilna moč je bila znatno manjša od obeh uporabljenih ameriških jedrskih bomb, so tik pred koncem vojne nekajkrat uspešno preizkusili. Njena praktična uporaba bi v drugi svetovni vojni skoraj dodala še eno grozljivo poglavje.

Na naše razmišljanje imajo slike velik vpliv. Med najstrašnejše podobe, s katerimi bo za vedno povezana zgodovina 20. stoletja, sodijo slike in filmski posnetki jedrskih gob. Uničevalna ognjena krogla, velikanski oblak prahu, v puščavo spremenjeno območje v središču eksplozije, porušene in poškodovane zgradbe in rastlinje v krogu nekaj kilometrov – vse to se je globoko vtisnilo v spomin ljudstev na Zemlji. Nihče, ki je uzrl slike človeških ožganih ostankov, nikoli ne bo pozabil te groze. Hirošima je postala ena od osrednjih prispodob 20. stoletja.

Po odvrženih ameriških bombah nad Hirošimo in Nagasakijem 6. in 9. avgusta 1945 enačimo eksplozijo jedrske bombe z največjo možno rušilno močjo. Kljub človeškemu zgražanju in odporu, ki sta se pojavila po omenjenih napadih, pa o dejanskem načinu delovanja teh orožij in njihovi nevarnosti vemo bore malo. Ne nazadnje so za to krive države, ki imajo jedrsko orožje. Poleg petih stalnih članic Varnostnega sveta ZN (ZDA , Rusija, Kitajska, Velika Britanija in Francija) danes z njim razpolagajo tudi Izrael, Indija, Pakistan in Severna Koreja. Vsekakor ima še nekaj držav potrebno znanje za izdelavo jedrskih orožij, kar le še dodatno razvnema ugibanja.

Zato na primer o trajanju in jakosti sevanja po eksploziji jedrske bombe prevladujejo povsem napačna mnenja. Veliko ljudi verjame, da območje eksplozije ostaja več desetletij nevarno zastrupljeno in da človek nanj ne sme stopiti, ne da bi ogrozil svoje življenje. Dejansko se radioaktivno sevanje na območju eksplozije že nekaj ur po dogodku močno zmanjša.(1) Ameriški raziskovalci so nekaj tednov po eksploziji nad Hirošimo tamkaj le stežka zaznali povečano radioaktivno sevanje. Če v mestih ne bi bilo spomenikov, bi današnji neobveščeni obiskovalec niti ne slutil, kakšni tragediji sta se zgodili tam leta 1945.

Pogosta ponazarjanje »atomske puščave« pušča močan čustveni vtis, vendar se to ne ujema z dejanskim stanjem. Tudi sam sem bil sprva pod vtisom slik iz Hirošime, zato sem ob prvih omembah nemškega jedrskega poskusa spomladi 1945 v njih videl navaden nesmisel. Toda nato se je v meni prebudila radovednost raziskovalca; le-ta je botrovala nastanku te knjige.

V drugi polovici 1990-ih sem se začel temeljito ukvarjati z rudnikom urana v nekdanji Nemški demokratični republiki ter o njem pisati.(2) V zadevni literaturi so začeli pogosto omenjati moje ime, redno so mi zastavljali vprašanja o določenih podrobnostih. V maju 2001 sem prejel kratko pismo televizijskega novinarja Heika Petermanna. Posvečal se je vprašanju, če so v nemškem rajhu malo pred koncem vojne preizkušali atomsko orožje. Od mene je hotel izvedeti, koliko ton urana so takrat imeli Nemci na razpolago. Pomislil sem, da se norčuje iz mene, in temu primerno skop je bil moj odgovor.

Heiko Petermann mi je nato navedel časopisna poročila, ki so vsa po vrsti omenjala poskus z manjšo jedrsko bombo marca 1945 na Turinškem. Priče so navajale pogovore z nekaterimi za poskus odgovornimi znanstveniki, opisovale so uspešno opravljen preizkus bombe, ter govorile o več sto mrtvih vojnih ujetnikih in kaznjencih, ki so bili izpostavljeni eksploziji. Ena od prič je menda navajala zadnje tihe besede enega od umirajočih vojnih ujetnikov: »Ogenj, veliko takoj mrtvi, zbrisalo z zemlje, čisto izginili, mnogi z velikimi opeklinami, mnogi slepi.«(3) Vse skupaj se mi je zdelo zelo nenavadno in le malo verjetno.

Vodstvo Tretjega rajha je v pogovorih večkrat omenjalo temačne zmogljivosti skrivnostnega novega orožja. Avgusta 1944 je Hitler romunskemu predsedniku Antonescuju omenil bombo, ki naj bi imela tako moč, da bo »v krogu treh do štirih kilometrov od središča eksplozije  uničila vse, kar je človeškega«.(4) Hitlerjev minister za oborožitev Albert Speer je bil januarja 1945 med pogovorom na štiri oči še določnejši: »Vzdržati moramo le še leto dni, potem bomo zmagali v tej vojni.« Imamo novo vrsto eksploziva, je dejal Speer ter pokazal na škatlico vžigalic, ki je ležala na mizi: »Atomski eksploziv v velikosti te škatlice je sposoben uničiti celoten New York.«(5)

Še v marcu 1945, ko so ameriške vojaške enote že prekoračile Ren, Rdeča armada pa je bila ob Odri oddaljena od Berlina samo 60 kilometrov, je Heinrich Himmler, državni vodja SS (nem. Reichsführer SS), v razgovoru z osebnim zdravnikom svoje upe polagal v atomsko bombo: »Našega zadnjega čudežnega orožja še ne moremo uporabiti. V1 in V2 sta sicer učinkoviti orožji, toda naše odločilno čudežno orožje bo tako zmogljivo, da si tega nihče ne more predstavljati. Izstrelek ali dva, in mesti kot sta New York ali London bosta izginili z zemeljskega obličja.«(6) Iz Hitlerju najožjega kroga sodelavcev poznamo celo vrsto podobnih izjav. Kolikor se je zgodovinopisje sploh ukvarjalo s tem, je smatralo, da gre bolj kot ne za propagando ali pobožne neuresničljive želje.

Menil sem, da so si zgodovinarji enotni v zvezi s to tematiko. O neuspehu nemškega atomskega projekta lahko berete v vsaki boljši zgodovinski knjigi.(7) Od sredine leta 1939 dalje je ne posebej uspešno delovalo Združenje uran (nem. Uranverein) pod vodstvom Urada za oborožitev kopenske vojske (HWA), oziroma Državnega sveta za raziskave (RFR). Decembra 1938 je nemški kemik Otto Hahn odkril cepitev urana, zato so morali zavezniki sklepati, da so nemški znanstveniki zavzeto začeli raziskovati možnosti za uporabo atomske energije v vojaške namene. Strah pred nemško bombo je med njimi silovito podžgal lastne raziskave.

Ljudje v Londonu, Washingtonu in Moskvi sprva niso kaj dosti vedeli o stanju nemških atomskih raziskav. Vojaški vodja ameriškega atomskega projekta, general Leslie R. Groves, je zato leta 1943 sestavil posebno skupino obveščevalcev z imenom »Alsos«. Skupina naj bi ugotovila, kako daleč so napredovali Nemci v svojih prizadevanjih.(8) Groves je za vodjo znanstvenikov imenoval nizozemskega fizika Samuela A. Goudsmita.(9) Le-ta ni izpolnjeval zgolj potrebnih pogojev, ampak je iz svojih študentskih dni v Göttingenu tudi osebno poznal veliko najpomembnejših nemških fizikov.

Goudsmitovi možje so se novembra 1944 dokopali do pomembnega odkritja na nemški Univerzi Straßburg. Pridobljeni dokumenti o raziskavah so jim razkrili, da so Nemci še vedno razpravljali o nekakšnem »jedrskem reaktorju« (nem. Uranmaschine, uransko stroj). Torej še niso imeli niti uporabnega reaktorja za pridobivanje potrebnih snovi za izdelavo jedrske bombe. Goudsmit je pozneje zapisal: »Nobenega dvoma ni bilo. Pridobljeni dokumenti so nedvoumno dokazovali, da Nemci niso imeli nobene atomske bombe in da je tudi niso bili sposobni izdelati v uporabni obliki. Po Straßburgu je šlo samo za pustolovščino.«(10) Konec leta 1944 se je s tem mnenjem strinjal tudi britansko-ameriški odbor tajnih služb.(11)

Raziskovanje nemških tajnih jedrskih načrtov za Američane po koncu bojev v Evropi ni več bilo v prvem planu. Osredotočili so se na dokončanje projekta Manhattan, saj se vojna z Japonci še ni končala. Javnim razpravam o uranskem projektu so se hoteli izogniti že zato, ker so hoteli Sovjetski zvezi preprečiti vpogled v to občutljivo dejavnost. Iz teh razlogov so poleti 1945 prepeljali deset najpomembnejših nemških znanstvenikov v Veliko Britanijo, kjer so jih zaprli na podeželskem posestvu Farm Hall blizu Cambridgea. Britanci so neprenehoma prisluškovali njihovim pogovorom. Ko so na začetku devetdesetih let 20. stoletja ti zapisi končno zagledali luč sveta, se je zdelo, da so bili odpravljeni zadnji dvomi.(12) Nemškim znanstvenikom projekt ni uspel, Američani so zmagali v »vojni fizikov«.

Američani so se kot edina jedrska sila takoj po koncu vojne znašli v novi vodilni vlogi, kar je prispevalo k njihovemu podcenjevanju znanstvenih dosežkov drugih držav. Goudsmit je leta 1947 pod vtisom zločinov nacionalsocialističnega režima in besen na nemško elito orisal od časa do časa grobo popačeno sliko nemških jedrskih raziskav. Kot vzroke za neuspešna prizadevanja nemških fizikov je navajal zanemarjanje temeljnih raziskav ter predvsem slabo vodenje projekta jedrski reaktor. Primerjal je znanost v totalitarnem režimu z znanostjo v demokraciji ter sklenil, da svoboden duh obstoja samo v demokraciji, ki omogoča popoln razcvet znanosti. Zdelo se je, da gre za prepričljivo tezo, ki pa ni mogla pojasniti, zakaj sta bila Tretji rajh in Sovjetska zveza vodilni sili na določenih področjih razvoja oboroževalne tehnike. Goudsmitov glavni udarec je bil usmerjen proti Nobelovemu nagrajencu Wernerju Heisenbergu, v katerem je videl vodilni znanstveni um nemškega projekta. Heisenberg in njegovi sodelavci naj bi hoteli izdelati atomsko bombo, vendar jim je spodletelo zaradi znanstvenih napak in samozaverovanosti.

Njegovi komentarji so užalili nemške odlikovane in spoštovane znanstvenike. Nekateri od njih so se odzvali s članki v strokovnih publikacijah, kjer so utemeljevali svojo vlogo pri raziskovanjih v Tretjem rajhu.(13) Drugi so se zadovoljili z navajanjem svojih raziskovalnih dosežkov, vsaki povezavi s trenutnimi razmerami pa so se izognili.(14) Te predstavitve dajejo vtis, da so se med vojno na fizikalnih inštitutih v Tretjem rajhu posvečali izključno temeljnim raziskavam. To je bil nemški prispevek nastajanju legend.

Prva knjiga nekega zunanjega opazovalca se je pojavila leta 1956 in je povzročila pravi vihar: »Svetlejše od tisočerih sonc«(15) Avtor Robert Jungk se je v glavnem oprl na svoje pogovore z vodilnimi znanstveniki iz Združenja uran. Zastopal je tezo, da je krog prepričanih nasprotnikov režima med nemškimi fiziki usmerjal projekt jedrskega reaktorja v nenevarne vode, ter je s svojim ravnanjem preprečil Hitlerju izdelavo atomske bombe. Deset let pozneje se je tematike lotil angleški avtor David Irving ter orisal dramatično tekmo med Nemci in zavezniki pri razvoju in izdelavi prve atomske bombe.(16) Sprva so bili Nemci v bistveni prednosti, vendar naj bi jih Američani prehiteli koncem 1942. Medtem ko je nemški projekt le po polžje napredoval, so Američani s »projektom Manhattan« ustvarili mogočen atomski kompleks.

Nova merila je na začetku devetdesetih let postavil ameriški znanstveni zgodovinar Mark Walker s svojimi knjigami in članki.(17) Zasnovani so bili predvsem na ocenjevanju več kot 390 nemških poročil o raziskovanjih, ki so jih v obdobju 1939 – 1945 objavljali člani Združenja uran.(18) Walker je zanikal »mit o nemški atomski bombi«, ki ga je svetu sporočal Robert Jungk. Po Walkerju naj Nemci nikakor ne bi sklenili, da ne bodo izdelali strašnega orožja. Po njegovem mnenju raziskovalci okoli Heisenberga sploh niso prišli tako daleč, da bi se morali odločati za izdelavo atomske bombe ali proti njej. V predgovoru k nemški izdaji Walkerjeve knjige »Die Uranmaschine« je Robert Jungk zavrnil lastno tezo o pasivnem odporu vodilnih nemških fizikov.(19)

S knjigo »Heisenberg’s War« je ameriški znanstveni novinar Thomas Powers nekaj let pozneje znova razvnel razprave o pasivnem odporu nemških fizikov.(20) Po njegovem mnenju naj bi Heisenberg zavestno speljal nemški projekt v slepo ulico. Njegovo mnenje je sprožilo silovita nasprotovanja.(21) Nasprotujoče si razprave so se nadaljevale in so dosegle vrhunec v televizijskem filmu »Ende der Unschuld« (Konec nedolžnosti) Wolfganga Mengeja in gledališki igri »Kopenhagen« Michaela Frayna.(22) V ospredju razprav je bilo ves čas vprašanje o moralni odgovornosti znanstvenika. Komaj da kakšen drug primer v zgodovini bolje ponazarja zagovarjanje in nasprotovanje »nekoristne znanosti«.

V teh skoraj pol stoletja trajajočih razpravah je le malo koga zanimalo, da so bile poleg Heisenberga in Združenja uran še druge skupine raziskovalcev. Zunanjim opazovalcem kakršen je bil na primer britanski fizik Philip Henshall ni padlo na pamet, da bi javnost opozorili, da so Nemci domnevno vendarle prišli dlje od stanja, ki so jim ga pripisovali.((23) Henshallova teza o skrivnem jedrskem sodelovanju Tretjega rajha z Japonsko je sicer ostala nedokazana, je pa sprožila zanimiva nova vprašanja. Razplamtele so se razne domneve, in na koncu so nekateri nepoboljšljivi posamezniki začeli naklepati, da bomb za napada na Hirošimo in Nagasaki niso izdelali Američani, ampak Nemci.(24) V tovrstnih teorijah zarote so si sledile trditve ena za drugo, nobene pa se ni dalo dejansko potrditi.(25) Znanstvenik ima na srečo na razpolago dovolj možnosti za preverjanje, tako da lahko loči zrno od plevela.

»Česar ni v dokumentih, se ni zgodilo.« S tem nevsiljivim napotkom želijo poklicani opredeliti svojo željo, da se o načrtih čim manj piše. Prav v vojnih časih se uniči največ zanimivega in pomembnega gradiva. V vojni najprej umre resnica. Prevladujeta tajnost in cenzura. Prav posebej to velja za jedrske projekte. V Washingtonu in Moskvi je še danes del najpomembnejših dokumentov zaprt za raziskovanje zgodovine.

Zgodovinarji delajo z dostopnimi viri sistematično. Zato so nagnjeni k temu, da slabo dokumentirane dogodke raje izključijo, kar lahko povzroči zožitev zornega kota. Prav to se je zgodilo pri preučevanju zgodovine o nemških jedrskih raziskavah. Zožili so jo na Združenje uran, ker je za njim ostalo največ pisnega gradiva. Pri tem so zanemarili, da so se z atomsko fiziko poleg kopenske vojske (RFR) ukvarjali tudi mornarica in letalstvo (Luftwaffe), Državna pošta in več velikih podjetij. Njihovo dejavnost, če sploh, so upoštevali zelo pomanjkljivo. Zadevo je dodatno oteževalo, da so se zavezniki odločili razcepiti nemško državo, zaradi česar se je porazgubila dokumentacija o mnogih znanstvenih ustanovah in uradih. Tako so si sovjetske vojaške enote v Berlinu prisvojile pisno gradivo Inštituta cesarja Viljema za fiziko (Kaiser-Wilhelm-Institut, KWI), mnogo dokumentov iz Urada za razvoj oborožitve in drugih vojaških uradov, celotne arhive podjetij in veliko drugega gradiva. Do razpada Sovjetske zveze ni bilo prav nobene možnosti za vpogled v te dokumente.

Iskanje teh dokumentov je bilo ključnega pomena za pričujočo knjigo. Zahvaljujoč pomoči ruskih prijateljev, Caroli Sachse, vodji raziskovalnega programa »Zgodovina Družbe cesarja Viljema (orig. Kaiser-Wilhelm-Gesellschaft) v času nacionalsocializma«, in podpori predsedniške komisije Družbe Maxa Plancka je bilo za zgodovinske raziskave v letih 2002 do 2004 prvikrat možno dobiti vpogled v dokumente inštituta KWI za fiziko ter v druga gradiva, ki jih hranijo v Rusiji.

Kar zadeva visoko raven tajnosti samih Nemcev, je Hitler že januarja 1940 izdal splošen ukaz.(26) Bolj kot so se poslabševale vojne razmere, bolj nezaupljiv je postajal.(27) Njegov pilot Hans Baur je poročal o Hitlerjevem sumu, da se je v njegovem ožjem štabu skrival vohun. »Konec leta 1944 je v firerjevem glavnem štabu vladalo ozračje medosebnega sumničenja.«(28) Posebej občutljive razgovore je imel Hitler najraje na štiri oči. To je veljalo tudi za jedrske raziskave. Zato ne bomo nikdar izvedeli, koliko je dejansko bil seznanjen z napredovanjem projekta uran. V večji družbi so se o »čudežnih orožjih« pogovarjali zelo na splošno. Kadar je pogovor postajal bolj določen, se ga ni več smelo beležiti.(29)

Tudi strokovnjaki odgovorni za jedrske raziskave so se o odločilnih zadevah pogovarjali le na štiri oči, datumov za sestanke s kočljivimi temami pa niso omenjali v svojih službenih rokovnikih. Tako je bilo v primeru Waltherja Gerlacha, zadnjega vodje Združenja uran. Njegova tajnica, Giesela Guderian, je zanj vodila natančen rokovnik in tipkala celotno dopisovanje. Toda kadar je h Gerlachu prišel gost, ki mu je poročal o zadnjih izsledkih raziskav, jo je poslal iz sobe.(30) Posebno pomembnih srečanj ni smela zapisati v rokovnik. To je veljalo na primer tudi za sestanek dne 22. marca 1945. V Gerlachovem rokovniku so zapisane samo pripombe o nenadni poti iz Turingije (nem. Thüringen) v Berlin.(31) Pomemben sestanek pri državnem vodji NSDAP Martinu Bormannu manjka v njegovem koledarju. Da je Gerlach odšel poročat Bormannu, je postalo razvidno šele, ko so Američani štiri tedne pozneje zasegli Gerlachovo dokumentacijo z ročno zapisano zabeležko o omenjenem sestanku.

Vodilni ljudje podjetij, ki so bila neposredno povezana s projektom uran, so bili seznanjeni zgolj z vidika stvari, ki so se tikale njihove lastne firme. Tako je neki direktor firme Degussa o dejavnosti hčerinskega podjetja zapisal v oktobru 1941: »Auer prodaja posebno kovino neposredno vermahtu (nem. Wehrmacht, oborožene sile). Ni znano, za kaj vermaht potrebuje to kovino.«(32) Upravi Degusse je šele čez pol leta postalo jasno, da je »posebna kovina« pomenilo uran. Zaposleni v določenem oddelku največkrat sploh niso vedeli, da je bilo njihovo delo povezano s projektom uran.

Malo pred koncem vojne so Nemci bolj ali manj sistematično začeli uničevati tajne dokumente. Posebej veliko vrzeli je v spisih raziskovalnih ustanov znotraj vojne mornarice, letalstva, SS in Državne pošte. Ne mnogo boljše je stanje na neuradnem področju. V mnogih arhivih podjetij, ki so bila na tak ali drugačen način udeležena pri jedrskih raziskavah – med drugimi I.G. Farben, Siemens, AEG in Auergesellschaft – so v zvezi s to dejavnostjo ohranjeni samo delčki dokumentacije.

Ko sem prvič prebiral izjave prič o preizkusih v marcu 1945, sem bil zadržan. Ali so priče dejansko pripovedovale o jedrski eksploziji? In kako bi človek to lahko preveril? Za znanstveno utemeljeno dokazovanje so bila taka poročila zgolj začetek.(33) Pristnost poročil je bila kmalu potrjena. Nastala so na začetku šestdesetih let v okviru poizvedovanj, ki so jih opravili časopisni uredniki, vajenci in šolarji z dovoljenjem okrožnega vodstva mesta Arnstadt. Pogovarjali so se z več kot petdesetimi pričevalci iz tedanjega obdobja. Izsledke so objavili v 362 strani obsegajočem poročilu, od katerega je ohranjen zgolj del. Osrednjo vlogo pri takratnem poizvedovanju sta odigrala novinarja Gerhardt Remardt in Erich Wendel iz lokalnega časopisa v okrožju Ilmenau. Naletela sta na sled gradbenega štaba SS, za katerega naj bi po izjavi neke pričevalke delal tudi tedanji predsednik Zvezne republike Nemčije Heinrich Lübke.(34) Za njuna poizvedovanja se je nenadoma začelo zanimati Ministrstvo državne varnosti (MfS). Albertu Nordnu, vodji agitacijske komisije pri centralnem komiteju socialistične stranke so taka poročila prišla kot naročena. Že dlje časa se je ukvarjal z zbiranjem obremenilnih dokumentov proti predsedniku ZRN, da bi uprizoril »afero Lübke«.(35)

Za oba urednika so bili veliko pomembnejši namigi v neki drugi smeri.(36) Zaslutila sta povezavo med gradnjo zadnjega glavnega štaba za Hitlerja v bližini kraja Ohrdruf, dovažanjem dragocenih stvari na Turinško in izdelavo novih orožij. Ko sta mislila, da sta naletela na sledove nemških jedrskih raziskav, so januarja 1967 »od zgoraj« zaustavili njuna poizvedovanja.(37) Nadaljnja poizvedovanja je prevzel okrožni oddelek Ministrstva za državno varnost.(38) Stasi je najpomembnejšo izjavo dobil od kleparskega mojstra po imenu Gerhard Rundnagel. Njegova pripoved o dveh majhnih atomskih bombah v trezorju, ki je v Ilm prispel med selitvijo raziskovalcev urada za razvoj orožij, je zvenela tako neverjetno, da častniki Stasija v Arnstadtu niso vedeli, kaj bi z njo počeli.(39) Za nadaljevanje te zgodbe ni obstajal politični interes.

Ali bi v ameriških, nemških ali ruskih arhivih lahko našli dodatne namige? Po dveletnem iskanju ob pomoči številnih kolegov in prijateljev mi je na pomoč priskočilo naključje. Heiko Petermann je naletel na časopisni članek ruskega fizika Pavla V. Olejnikova z Inštituta za tehnično fiziko jedrskega raziskovalnega središča v Čeljabinsku.(40) Olejnikov je raziskoval vlogo nemških znanstvenikov v sovjetskem atomskem projektu, ter se pri tem opiral na pravkar dostopna pisma Georgija Flerova, enega najpomembnejših sovjetskih fizikov medvojnih in povojnih let.(41) Flerov je maja 1945 odletel v Nemčijo raziskovat sledi atomskih poskusov. Iz pisem Flerova se sicer ne da sklepati o uspešnosti njegove odprave, zame pa je bil to prvi čvrst dokaz, da so imela poročila pričevalcev v šestdesetih letih 20. stoletja svoj smisel.

Ob pomoči prijateljev iz Moskve mi je uspelo, da sem leta 2002 od sodelavcev Inštituta Kurčatova dobil primerke zvezkov (natisnjeno je bilo zelo malo izvodov) o zgodovini sovjetskega jedrskega projekta.(42) V njih je natisnjen dopis Igorja Kurčatova, vodje sovjetskega jedrskega projekta – pismo je bilo naslovljeno na Stalina in datirano s 30. marcem 1945. V pismu je omenjen jedrski poskus v Nemčiji. Vojaška tajna služba Rdeče armade je nekaj dni prej izvedela zanj in nujno opozorila Kremelj. Analiza je pokazala, da gre za pristne dokumente. Pristnost dokumentov še zdaleč ni predstavljala dokaza, da je bil tak preizkus orožja dejansko opravljen. So morda Nemci v zadnjih tednih vojne hoteli le preslepiti sovjetsko vodstvo? Najsi so posamezni viri še tako dragoceni, pa za prepričljivo dokazovanje nikoli ne zadoščajo.

Če so Sovjeti izvedeli za opravljeni poskus, potem je morda to uspelo tudi Američanom in Britancem. Ustrezne strokovne raziskave v državnih arhivih v Washingtonu, v Public Record Office v Londonu in Kewju ter na številnih drugih krajih niso prinesle neposrednega dokaza, razsvetlile pa so mnoge zanimive vidike nemške oborožitvene industrije, vključno z jedrsko fiziko.

Vzporedno s pregledovanjem arhivov sva si Heiko Petermann in jaz ogledala domnevna območja preizkusa in vzela vzorce tal za določevanje najmanjših sledov radioaktivnih snovi v za to specializiranih inštitutih. Pri tem so sodelovali fiziki univerze Justusa Liebiga v Giessnu pod vodstvom profesorja fizike Arthurja Sharmanna, professor radiološke kemije Reinhardt Brandt z univerze Philipps v Marburgu ter znanstveniki Fizikalno tehniške zvezne ustanove v Braunschweigu z eksperimentalnim fizikom profesorjem Uwejem Keyserjem na čelu. Če so na domnevnih območjih dejansko opravili jedrske poskuse, bi v odvzetih vzorcih morali dokazati umetne elemente kot sta cezij-137 in kobalt-60 v bistveno višjih koncentracijah, kakršne so značilne za siceršnja naravna okolja. Ta dokaz je uspel in podpira glavne teze te knjige.

Seveda je v zraku viselo vprašanje, ali ni bila prisotnost teh izotopov morda posledica drugih dogodkov, morda poznejših sovjetskih atomskih poskusov ali nesreče v Černobilu. Sovjetska zveza je svoje atomske poskuse že zaradi varovanja skrivnosti prikrivala pred državami članicami zveze NATO in jih načeloma zunaj lastnih državnih meja ni izvajala. Med 1949 in 1990 je Sovjetska zveza opravila na svojem ozemlju – in izključno tam – 715 atomskih eksplozij, pri katerih je bilo uporabljeno skupaj 969 posamičnih jedrskih polnitev. Na območju nekdanje Vzhodne Nemčije dokazano niso povzročili nobene eksplozije taktičnega jedrskega orožja med manevri. Posledice grozljive nesreče v reaktorju v Černobilu leta 1986 so preiskovali znanstveniki z vsega sveta. Pri tem so jemali tudi »fizikalne prstne odtise«, s katerimi se da ugotoviti, če izmerjene povišane vrednosti v določeni oddaljenosti od reaktorja izvirajo iz nesreče jedrskega reaktorja v Ukrajini ali ne. Za pregledana območja na Turinškem se je tako možnost dalo stoodstotno izključiti.

Na koncu je bilo treba pojasniti izjemno težko vprašanje, kaj natančno so pomladi 1945 tam dejansko preizkušali. Z odgovorom na to vprašanje se je konec marca 1945 zaman ubadal že Igor Kurčatov. Ko so mu predložili vohunsko poročilo, si nikakor ni znal pojasniti, zakaj naj bi bila po jedrski eksploziji uničena zgolj površina polmera 500 do 600 metrov. Po njegovih izračunih bi morala uranova bomba povzročiti bistveno večje razdejanje. Podatki, ki jih je dobil Kurčatov, vsekakor niso bili dovolj natančni, da bi prišel na pravo sled. Šele 60 let pozneje in ob pomoči veliko dodatnih podatkov je bilo možno priti do zaključkov in poiskati razlago.

Kritična masa za uranovo bombo iz visoko obogatenega urana U-235 znaša okoli 50 kilogramov, za bombo iz plutonija približno 10 kilogramov. Taki bombi sta eksplodirali 6. oziroma 9. avgusta 1945 nad Hirošimo in Nagasakijem, pri čemer so bile povsem uničene površine več kvadratnih kilometrov, ubito pa je bilo več deset tisoč ljudi. Pri nemških atomskih bombah prav gotovo ni šlo za enako vrsto orožij. Nemški znanstveniki takrat niso imeli na razpolago zadostnih količin visoko obogatenega urana ali plutonija.

Obstajala je teoretična možnost za uporabo najmanj desetodstotnega obogatenega urana kot eksploziva. V tem primeru bi bile seveda potrebne mnogo večje količine, nekaj sto kilogramov urana. In tudi če bi nemški fiziki s pomočjo odsevnika zmogli zmanjšati kritično maso približno na polovico, pa Tretji rajh tudi s takimi količinami ni razpolagal.

Po vnovičnem pregledu vseh fizikalnih meritev smo se ob pomoči strokovnjakov poglobili v poročila raziskovalcev o tako imenovanih procesih v votlih polnitvah (angl. hollow charge; nem. Hohlladung). V strokovnih člankih iz 1950-ih smo naleteli na opis presenetljivo konkretnega načrta atomske votle polnitve. Strokovni članki so nam razkrili neverjetne povezave med skupinami medvojnih raziskovalcev: znanstveniki v vojni mornarici, kopenski vojski in letalstvu so že leta 1944 razpolagali z znanjem za izdelavo taktičnih jedrskih orožij z uporabo votlih polnitev. Zadnji odločilni dokazi so se nahajali v zapuščini profesorja Ericha Schumanna, vodje HWA; ta dokumentacija je dolgo časa veljala za izgubljeno.

Resnična senzacija v Schumannovi zapuščini je rokopis, ki ga je v soglasju z nekdanjimi sodelavci napisal leta 1949.(44) V njem med drugim opisuje svoje vodenje začetnih raziskav na področju jedrske fuzije (zlivanja) in razvoj zasnove za izdelavo vodikove bombe. Povedano povsem jasno in brez ovinkarjenja: tri oziroma štiri leta preden so prve vodikove bombe preizkusili Američani in Sovjeti, je vodja urada za oborožitev, odgovoren za atomske raziskave, precej natančno opisal splošna načela zgradbe in delovanja vodikove bombe.  Ker so mu kolegi, ki jih je prosil za nasvet, nujno odsvetovali, je Schumann že sicer za objavo pogodbeno dogovorjeni rokopis preklical.(45) O poskusih urada HWA, da bi jedrsko energijo sproščali z zlivanjem lažjih atomskih jeder, je bila obveščena zgolj peščica znanstvenikov. Schumann je v zvezi s tem zapisal leta 1949: »Če do takrat o načrtovanih in pripravljenih poskusih proti koncu vojne ni bilo poročil, je bil razlog v tem, da so bili z zadevo seznanjeni le redki znanstveniki, dokumentacijo pa smo morali uničiti aprila 1945.«(46)

Nemški znanstveniki niso razpolagali z orožjem, ki bi bilo primerljivo z ameriškimi in sovjetskimi vodikovimi bombami iz 1950-ih. V splošnih obrisih pa so vedeli, kako taka bomba deluje in so bili z izpopolnjeno tehniko votle polnitve sposobni sprožiti začetno jedrsko reakcijo. Je šlo za reakcije zlivanja ali cepitve ali morda za kombinacijo obeh procesov, je treba dodatno raziskovati in o tem razpravljati.

Ker so bile za reakcijo uporabljene le majhne količine snovi za fuzijo in cepitev, je bila moč nemške atomske bombe omejena. Rezultat raziskav nemških znanstvenikov, če uporabimo sodobno izrazoslovje, je bil razvoj taktičnega jedrskega orožja.

V najožjem krogu Hitlerjevih sodelavcev je do pomladi 1945 tlelo upanje, da bi novo bombo lahko uporabili kot orožje presenečenja za nenaden udarec. V režiji SS so potekale priprave za opremljanje raket s takimi bombami. Še v aprilu 1945 je državni vodja NSDAP Martin Bormann napovedal skorajšnjo uporabo jedrske bombe. Šlo je za navadno propagandno akcijo, s katero naj bi nemški vojski vlili novo upanje. Tudi če bi uspeli uporabiti nekaj novih bomb, kot so to načrtovali, poteka vojne ne bi mogli odločilno spremeniti.

Vseh vprašanj v zvezi z nemškim razvojem jedrskih orožij do leta 1945 še nismo v celoti pojasnili. Politična, tehnična in vojaška ozadja mora zgodovinopisje dodatno raziskati. S posameznimi preiskavami je treba dodatno osvetliti mrežne povezave. Gotovo je, da obsežnejšega načrta za razvoj nemške atomske bombe nikoli ni bilo. Gotovo pa je tudi, da je po končanem razvoju prišlo do uspešnega preizkusa taktičnega jedrskega orožja. Po preudarjanju vseh argumentov menim, da je prav, če dokazno gradivo, ki sva ga več let zbirala in urejala Heiko Petermann in jaz, zagleda luč sveta na 60. obletnico konca druge svetovne vojne.