Mednarodni jud

Odlomek iz knjige

Str. 4

Začnimo na začetku. Ko se je začel oblikovati njihov narodni značaj, so judovski zakoni onemogočali tako plutokracijo kot tudi obubožanje. Sodobnim reformatorjem, ki na papirju načrtujejo modele družbenih sistemov, bi koristil vpogled v družbeni sistem, v kakršnem so v davnini živeli Judi. Mojzesovi zakoni so onemogočale nastanek »denarne aristokracije«, kakršno predstavljajo današnji judovski finančniki, saj so prepovedovali jemanje obresti. Prepovedovali so tudi zadovoljstvo nad dobičkom, pridobljenim iz stiske drugih ljudi. Judovski sistem ni podpiral ustvarjanja dobičkov in špekuliranja. Prisvajanje zemlje ni bilo mogoče, zemlja je bila razdeljena med ljudi. Posameznik jo je lahko izgubil zaradi dolgov ali druge stiske, vendar so jo čez 50 let vrnili družini, ki je bila njen prvotni lastnik. Takrat – tisti čas so imenovali »jubilejno leto« – se je praktično začelo novo družbeno obdobje. V takem sistemu ni bil možen vzpon zemljiških veleposestnikov in denarnih mogočnežev, čeprav je vmesno obdobje 50 let nudilo precej možnosti za posameznikove pobude, ko bi se lahko izkazali v medsebojnem tekmovanju.

Če bi Judi zadržali status naroda in ostali v Palestini pod Mojzesovimi zakoni, bi le stežka dosegli finančno različnost, kakršna je danes značilna zanje. Judi niso nikoli bogateli na račun Judov. Tudi v sodobnih časih nikoli niso obogateli na račun drugih Judov, ampak le na račun ljudstev, med katerimi so bivali. Judovski zakon je dovoljeval poslovanje z drugimi ljudmi na drugačni osnovi kot poslovanje z brati Judi. Tako imenovani »Zakon o tujcu« določa: »Tujcu lahko posojaš z oderuškimi obrestmi, svojemu bratu pa ne smeš posojati z oderuškimi obrestmi.«

S tem, ko je bil Jud razpršen znotraj posameznih ljudstev, s katerimi pa se nikoli ni združeval ter zato nikoli ni izgubil lastne drugačnosti, je lahko skozi veliko stoletij imel možnost uveljavljati svojo »etiko do tujcev«. Ko so bili tujci med tujci, pogosto zelo krutimi tujci, je tak zakon zanje pomenil nekakšno kompenzacijsko prednost. Vendar samo to ne bi bilo dovolj za Judovo prevlado v finančnih zadevah. Razlago za ta pojav je treba iskati v samem Judu, njegovi vitalnosti, iznajdljivosti in njegovem nagnjenju.

V zgodbi o Judih zelo zgodaj odkrijemo Izraelovo namero, da bi Judi postali narod gospodarjev, druga ljudstva pa bi bila njihovi vazali. Kljub dejstvu, da je celoten preroški namen   Izraelova »volja po zagospodarjenju« očitno preprečila tako namero. Takšen se vsaj zdi ton v Stari zavezi. Judi niso ubogali božjega ukaza, naj izženejo Kanaanite, saj naj bi ti s svojimi pokvarjenimi idejami okužili Izrael – tako je zabeleženo v starem zapisu. Judi so Kanaanitom pogledali skozi prste, ker so ugotovili, da bi bilo škoda izgnati tako koristno delovno silo, zato jih je Izrael zasužnjil.   Ta oblika neposlušnosti, dajanje prednosti materialnemu gospostvu pred duhovnim vodstvom je zaznamovala začetek Izraelove stoletja dolge disciplinarne stiske.

Razpršenost Judov med drugimi ljudstvi je začasno (za več kot 25 stoletij) spremenila program, ki ga je, kot razglašajo njihovi zapisovalci, začrtal Bog. Takšna razpršenost se nadaljuje tudi danes. V sodobnem judaizmu so duhovni vodje, ki še vedno trdijo, da je Izraelovo poslanstvo med ljudstvi duhovne narave, toda njihova zagotavljanja, da Izrael danes izpolnjuje svoje poslanstvo, niso tako prepričljiva kot bi morda bila, če bi jih podpiralo več dokazov. Izrael v zadnjih stoletjih še vedno gleda, kakšen dobiček bi lahko koval na račun delovne sile nejudovskih ljudstev. Toda Izrael je še vedno kaznovan; še vedno je pregnan iz lastne dežele, obsojen na diskriminacijo kamorkoli gre, in tako bo vse dokler se pregnanstvo in brezdomstvo ne bosta končala v prenovljeni Palestini in bo Jeruzalem znova postal moralno središče vsega sveta, kot so napovedovali preroki pred davnimi časi.

Če bi se Jud zaposloval, če bi delal za koga drugega, bi njegova razpršenost verjetno ne bila tako velika. Ko se je spreminjal v trgovca, so ga njegovi nagoni popeljali širom poseljenega sveta. V zgodnejšem obdobju so bili Judi na Kitajskem. V času Saksoncev so se kot trgovci pojavili v Angliji. Judovski trgovci so prišli v Južno Ameriko sto let preden je skupina puritancev, imenovana Pilgrim Fathers, pristala v kraju Plymouth Rock. Judi so leta 1492 začeli proizvajati sladkor na otoku Sv. Tomaža (St. Thomas). Bili so že dalj časa naseljeni v Braziliji, ko je bilo na vzhodni obali sedanjih ZDA zgrajenih le nekaj vasi. In kako daleč so prodrli, ko so enkrat prišli na našo celino, pove podatek, da je bil prvi belopolti otrok, rojen v državi Georgia, Jud po imenu Isaac Minis. Judova navzočnost po zemeljski obli, klanovska povezanost njegovega ljudstva, je Judom omogočila razpršenost znotraj številnih ljudstev, tako da so postali korporacija z agenti v vseh okoljih.

K njegovemu vzponu na področju financ je bistveno prispevale še ena Judova nadarjenost – sposobnost izumljanja novih prijemov v poslovanju. Dokler se je Jud kosal s svetom, je poslovanje potekalo zelo okorno. Ko odkrivamo začetke mnogih poslovnih načinov, ki poenostavljajo in pospešujejo današnje trgovanje, bomo prej ko slej naleteli na judovsko ime. Judovski trgovci so si izmislili mnoge nepogrešljive instrumente kreditiranja in menjave ne le za medsebojno poslovanje, ampak pa tudi za odnose z drugimi ljudmi, s katerimi so poslovali. Najstarejšo menico je napisal Jud, neki Simon Rubens. Tudi zadolžnica je judovski izum, enako kot ček, »izplačljiv prinašalcu«.

Str. 6

  Sovražniki Judov so jih vedno obrali do golega, toda začuda so si Judi vedno znova hitro opomogli in obogateli. Od kod njihovo nenadno okrevanje po plenjenju in revščini? Njihovo premoženje je bilo skrito v »prinašalcu« in tako se je dobršen del premoženja vedno ohranil. V obdobju, ko si je katerikoli pirat lahko zakonito prilastil premoženje Judov, so se Judi znali zavarovati tako, da je bilo premoženje navedeno na polici, ki je bila brez imena.

Judi so poslovanje osredotočali na dobrine, ne na osebe. Nekdaj so se vsi zahtevki nanašali na osebe, toda Jud je vedel, da so dobrine bolj zanesljive kot osebe, s katerimi je imel opravek. , zato si je izmislil uveljavljanje zahtevkov na dobrine. Poleg tega mu je takšna strategija omogočala, da je bil kolikor se je le dalo neopazen. To je v poslovanje vpeljalo element zahtevnosti, saj je šlo za dobrine, ne za ljudi – in zahtevnost se je obdržala do danes. Dodatna tendenca, ki je preživela in ki pomaga prikrivati zelo velik nadzor, ki so si ga pridobili Judi, ima isto poreklo kot »prinašalec«; gre za možnost, da poslovanje poteka pod imenom, ki sploh ne daje slutiti judovskega porekla, čeprav je v ozadju njihov kapital.

Jud je edini in izviren mednarodni kapitalist, vendar se s tem dejstvom praviloma ne hvali. Raje uporablja banke in korporacije drugih ljudi kot svoje agente in instrumente. Pomenljivi izraz »ljudje v ospredju« se pogosto uporablja v zvezi s takšno prakso.

Judovskemu finančnemu talentu je treba pripisati tudi izum borznega trgovanja. Judje so obvladovali prve borze v Berlinu, Parizu, Londonu, Frankfurtu in Hamburgu. Benetke in Ženevo so ljudje v vsakdanjem govoru odkrito imenovali »judovski mesti«, kjer so delovale velike banke in trgovinska podjetja. Angleško državno banko (The Bank of England) so ustanovili s svetovanjem in pomočjo judovskih priseljencev iz Nizozemske. Amsterdamska banka in Hamburška banka sta nastali z judovskim sodelovanjem.