Odlomek iz knjige:

7. poglavje: JEZIK, BESEDA in BOG

»Pred pojavom človeka na Zemlji jezika ni bilo. In kaj jezik sploh je? Goli piš in nekaj šumov, povezanih skupaj… Besede so vezi med ljudmi, in jezik, ki ga uporabljajo, se razvija in razrašča v skladu z njihovimi duševnimi potrebami. So plod dogovora med člani neke skupine ljudi, samo tisti »poučeni« jih lahko razumejo. Druge skupine se lahko sporazumejo s povsem drugačnimi združitvami glasov, da bodo pomenile iste ideje. Tako se zgodi, da postane jezik neke vrste stena, ki oklepa določeno skupnost in jo ločuje od vseh drugih…« Definicija jezika, ki je nastala v vmesnem obdobju med dvema svetovnima vojnama, ko se je, še posebej prav med tema vojnama, ta stena med različnimi jezikovnimi skupinami Evrope močno utrdila. Nekoč pa:…»Ljudje so vsi govorili isti jezik in so si vtepli v glave, da bodo zgradili STOLP, ki bo segal do neba. Jehova, ki se s podvigom ni strinjal, je iznašel stotine različnih jezikov in zmešnjava, ki je zaradi tega nastala, je gradbišče ohromila. Ta zgodba iz Stare zaveze, kot tudi mnoge druge, mi vzbuja dvom. Kako naj verjamemo, da se je vsemogočni in vsevedni Bog lahko vznemiril zaradi načrta, ki je bil ravno tako bedast kot otročji. Dovolj je, da si ogledamo upodobitve Breughla starejšega in nekaterih drugih slikarjev, in takoj razumemo, da je bil ta nesrečni podvig – v nasprotju z Evklidovo geometrijo in zakoni, ki jih bo kasneje odkril Newton – obsojen na neuspeh. Naj bodo temelji še tako široki, poševne stranice se združijo ravno pod prvimi oblaki. Končni rezultat razočara: peščena potica z odrezanim vrhom, obkrožena s spiralno cesto…Da bi zvozili zemljo do Neba, so potrebovali veliko konj. Bog se je ob tem nepotrebnem mravljišču lahko le zabaval. V neki drugi židovski tradiciji najdemo bolj verjetno in zadovoljivo različico tega nedokončljivega in nedokončanega STOLPA: ljudje so vsi govorili isti jezik. V tistih časih, kot še danes, so se ves čas pritoževali nad vremenom, žene nad možmi, možje nad ženami, tožili o zdravju in bližajoči se smrti. Ta litanija je postala tako monotona, da nihče ni več nikogar poslušal. Ker se je že v naprej približno vedelo, kaj bo Drugi povedal, ni nihče nikomur posvečal pozornosti. Le zato, da bi ušli ravnodušju in dolgočasju, smo se vrgli v to bedasto gradnjo. A če verjamemo nekaterim avtorjem, tudi ta izziv ni uspel povleči človeštva iz lakoničnosti in brezčutnosti. Če sem pozorno pogledal sliko Breughla starejšega, se mi je zazdelo, da sem tu in tam zaslišal petelinje petje, pok voznikovega biča v mrazu, a nobenega človeškega glasu. STOLP naj bi gradili v smrtni tišini. Bog je z žalostnim nasmehom opazoval to zmedo in je v svoji neizmerni milosti ustvaril različne jezike, dialekte in narečja, da bi prebudil ugasnjeno radovednost«… Ali je bilo to povzeto iz Ved in sanskrta, ali so vse to v podobni obliki zapisali že Sumerci, je dovolj verjetno, vsekakor na razpolago sta zgornji židovski različici.