ODLOMEK IZ KNJIGE:
V eni od zgodnejših knjig, Oploditev orhidej, objavljeni leta 1862, ki predstavlja eno od najbolj mojstrskih in popolnih študij življenja posamične rastlinske vrste, kar jih je sploh kdaj izšlo, je Darwin v popolnoma tehničnem jeziku razložil način, kako žuželke povzročijo oploditev teh nenavadnih cvetlic, kar je spoznal med dolgimi urami posedanja v travi in s potrpežljivim opazovanjem dogajanja.
V več kot dvanajstih letih poskusov na petinsedemdesetih vrstah rastlin je Darwin ugotovil, da so rezultati navzkrižne oploditve imeli posledično številčnejše, večje, krepkejše in rodovitnejše potomstvo celo pri vrstah, ki so normalno samooploditvene, in je s tem odkril skrivnostni razlog za izdelavo tako obilnih količin cvetnega prahu. Čeprav je verjetnost ena proti milijon, da bi se cvetni prah negibne rastline lahko pomešal z oddaljeno sorodnico, bi si njeno potomstvo verjetno pridobilo tisto, kar je poznano kot “hibridni učinek”. O tem je Darwin pisal, da “prednosti navzkrižne oploditve ne sledijo iz neke skrivnostne prednosti same združitve dveh različnih posameznic, ampak ker sta bili taki posameznici med predhodnimi generacijami pod vplivom različnih pogojev, ali ker sta bili spremenjeni na način, ki ga navadno imenujemo spontan, tako da so bili v obeh primerih njuni seksualni elementi v določenem obsegu spremenjeni.”
Kljub njegovi teoretični natančnosti je pritisk Darwinove teorije evolucije in preživetja najsposobnejših nakazoval, da je v igri nekaj več, kot zgolj naključje. Da bi se ta nekaj lahko prilagajal človekovi želji, pa so nakazovala naslednja nenavadna dogajanja.