Kaj če bi vam mama vsako leto za rojstni dan izbrala knjigo, vanjo napisala osebno posvetilo in jo shranila na polico – tudi potem, ko z njo več kot dvajset let ne bi spregovorili niti besede? Izgubljena knjižnica britanske pisateljice Kate Storey je ganljiv roman o materi in hčeri, družinskih skrivnostih, odpuščanju in neverjetni moči knjig, da ohranijo spomine tudi takrat, ko se odnosi med ljudmi porušijo. V središču zgodbe sta Sally in Ella, ki ju je en sam prepir ločil za enaindvajset let. Med njima pa je ves ta čas rasla prav posebna knjižnica.

Ena knjiga za vsak rojstni dan

Sally Harrison več kot štiri desetletja ustvarja knjižnico, kakršne nima nihče drug.

Vsako leto na rojstni dan svoje hčerke Elle izbere novo knjigo. Vanjo napiše posvetilo in jo postavi na polico. Vsaka od teh knjig tako postane droben zapis določenega leta, njunega odnosa in materine ljubezni.

Toda pred enaindvajsetimi leti se je zgodilo nekaj, kar je njuno življenje razdelilo na prej in potem.

Po burnem prepiru je Ella odšla v Avstralijo in se nikoli več vrnila.

Sally kljub temu ni prenehala z nenavadnim rojstnodnevnim obredom. Vsako leto ob polnoči 11. julija v knjižnico doda novo knjigo – čeprav vse bolj dvomi, da jih bo njena hči sploh kdaj odprla.

Enaindvajset let tišine

Enaindvajset let je dolgo obdobje.

Dovolj dolgo, da si človek ustvari novo življenje. Dovolj dolgo, da jeza zbledi – ali pa se spremeni v nekaj veliko globljega. In dovolj dolgo, da postane vse težje narediti prvi korak.

Zakaj Ella ni nikoli prišla domov?

Kaj se je v resnici zgodilo med materjo in hčerjo?

In zakaj nobena od njiju v vseh teh letih ni uspela premostiti razdalje, ki je nastala med njima?

Kate Storey zgodbo gradi prav okoli te družinske razpoke in zamolčanih skrivnosti, ki jih ni mogoče preprosto izbrisati. Nekatere stvari je treba najprej razumeti.

Ko se mora Ella vrniti domov

Potem nepričakovana nesreča spremeni vse.

Ella se mora po več kot dveh desetletjih vrniti v dom, ki ga je nekoč zapustila. Tam jo čaka preteklost – in knjižnica, ki je medtem nastajala leto za letom.

Na policah niso samo romani.

V njih so materina posvetila, spomini in koščki življenja, ki ga mati in hči nista preživeli skupaj.

Ella začne skozi knjige postopoma odkrivati zgodbo, ki je doslej ni poznala v celoti. In z vsakim novim posvetilom se odpira možnost, da preteklost morda ni bila tako preprosta, kot si jo je zapomnila.

Knjižnica spominov

Prav ideja knjižnice daje romanu posebno privlačnost za ljubitelje knjig.

Knjige, ki jih Sally izbira za Ello, niso naključni predmeti. Postanejo način sporazumevanja med dvema človekoma, ki se ne pogovarjata.

Ko zmanjka besed, govorijo knjige.

Vsaka predstavlja določen trenutek, občutek ali spomin. Skupaj sestavljajo nekaj podobnega družinskemu dnevniku – le da je zapisan skozi zgodbe drugih ljudi.

Zato Izgubljena knjižnica govori tudi o posebnem odnosu, ki ga imamo bralci do knjig. Nekaterih se spominjamo zaradi njihove zgodbe, drugih zaradi človeka, ki nam jih je podaril, tretjih zaradi obdobja življenja, v katerem smo jih prebrali.

Knjiga je lahko veliko več kot samo besedilo med dvema platnicama.

Ali je za odpuščanje lahko prepozno?

Pod zgodbo o knjižnici se skriva predvsem zgodba o materi in hčeri.

O ljubezni, ki zaradi jeze in bolečine ni izginila, ampak je ostala ujeta med neizrečenimi besedami.

Ko se Ella vrne, se morata obe soočiti z vprašanjem, ali je po enaindvajsetih letih sploh še mogoče popraviti tisto, kar je bilo porušeno.

Odpuščanje namreč ne pomeni, da preteklost nenadoma postane nepomembna. Pomeni, da jo moramo najprej pogledati z druge strani.

In prav knjige, ki jih je Sally vsa ta leta shranjevala, začnejo odpirati vrata do resnice.

Za vse, ki vedo, da knjige hranijo spomine

Bralci roman opisujejo kot čustveno zgodbo, polno upanja, prijateljstva, drugih priložnosti, odpuščanja in zdravljenja, britanska pisateljica Evie Woods, avtorica Izgubljene knjigarne, pa ga izpostavlja kot čudovito zgodbo z edinstveno knjižnico.

Izgubljena knjižnica bo zato posebej privlačna za ljubitelje toplih družinskih romanov, zgodb o drugih priložnostih in seveda za vse tiste bralce, ki jih knjige o knjigah in ljudeh, ki jih imajo radi, skoraj samodejno pritegnejo.

Ni zgodba samo o tem, kaj je bilo izgubljeno.

Predvsem govori o tem, kaj je še mogoče najti.

Kajti enaindvajset let lahko pomeni enaindvajset let zamujenega življenja. Lahko pa ena sama knjiga postane prvi korak proti novemu poglavju.