Kaj pravzaprav potrebujejo mladi, da odrastejo v samostojne, samozavestne in odgovorne ljudi? Več ocen, več pravil in več časa v učilnici – ali več zaupanja, pristnih odnosov in izkušenj, v katerih lahko odkrijejo, česa so sposobni? Sistem jim tega ne privošči Davida Steguja je kritična, dokumentarna in hkrati izrazito optimistična knjiga učitelja, ki šolo opazuje od znotraj, vendar odgovore pogosto išče zunaj njenih zidov.

Kaj se zgodi, ko učenci zapustijo učilnico?

David Stegu je učitelj angleščine in gornik. Ljubezen do poučevanja že leta povezuje z ljubeznijo do narave in gora.

Ko se z učenci odpravi iz šolskih klopi v naravo, začne opažati nekaj zanimivega.

Mladi, ki so v učilnici vajeni navodil, urnikov in ocen, nenadoma prevzemajo pobudo. Začnejo sodelovati, se pogovarjati, premagovati težave in sprejemati odločitve. Med njimi nastajajo drugačni odnosi, učitelj pa jih lahko spozna z druge strani.

Narava zato v knjigi ni samo prizorišče izletov.

Postane učilnica brez zidov.

Ali šola mladim res omogoča, da pokažejo, kdo so?

Stegu iz konkretnih izkušenj odpira precej večja vprašanja o sodobnem šolskem sistemu.

Koliko prostora ima v njem posamezen učenec?

Ali mlade učimo razmišljati ali predvsem izpolnjevati zahteve?

Ali znamo prepoznati njihove sposobnosti tudi takrat, ko jih ni mogoče izraziti z oceno?

In koliko časa učitelju sploh še ostane za tisto, kar bi moralo biti jedro njegovega poklica – pogovor, pozornost in razumevanje mladega človeka?

Avtor sistema ne kritizira od daleč. Piše kot človek, ki v njem vsak dan dela in pozna tako njegove dobre strani kot njegove omejitve.

Mladi v svetu zaslonov

Pomembna tema knjige je tudi sodobno otroštvo in odraščanje v družbi telefonov, družbenih omrežij in nenehnih digitalnih dražljajev.

Stegu ne ponuja preprostega odgovora v obliki prepovedi.

Bolj ga zanima, kaj se zgodi, ko mladim ponudimo resnično izkušnjo, ki je dovolj močna, da za nekaj časa sama izrine zaslon.

Pohod, fizični napor, pogovor, skupinsko premagovanje težave ali trenutek tišine v gorah lahko ustvarijo nekaj, česar aplikacija ne more nadomestiti.

Gore kot učiteljice

Za Steguja so gore najboljše učiteljice.

V njih ni mogoče vsega predvideti, oceniti ali zapisati v učni načrt.

Mladi se morajo odzivati na resnične okoliščine, sodelovati, pomagati drug drugemu in včasih preprosto vztrajati.

Ob takšnih izkušnjah lahko odkrijejo sposobnosti, za katere v šolski klopi morda niti niso vedeli, da jih imajo.

Avtor prav v tem vidi eno velikih priložnosti izobraževanja – mladim omogočiti, da nekaj resnično doživijo, ne samo slišijo ali preberejo.

Kritika sistema, vendar ne mladih

Naslov Sistem jim tega ne privošči zveni precej kritično.

Toda knjiga ni pesimistična.

Nasprotno – prežema jo izrazita vera v mlade.

Stegu v njih ne vidi generacije, ki jo je treba »popraviti«. Vidi posameznike s sposobnostmi, idejami in potenciali, ki potrebujejo prostor, zaupanje ter odrasle, ki verjamejo vanje.

Prav zato odgovornost postavi tudi pred starše, učitelje in družbo.

Vprašanje ni samo, kakšni so današnji otroci.

Vprašanje je tudi: kakšno okolje smo jim ustvarili odrasli?

Kakšno šolo želimo?

David Stegu ne ponuja novega univerzalnega modela šolstva.

Ponuja nekaj bolj konkretnega – resnične zgodbe, izkušnje z učenci in primere tega, kaj se lahko zgodi, ko učitelju uspe stopiti nekoliko iz ustaljenih okvirjev.

Sistem jim tega ne privošči bo zato zanimiva predvsem za starše, učitelje, vzgojitelje, pedagoške delavce in vse, ki razmišljajo o prihodnosti šole ter odraščanju mladih v digitalnem svetu.

To ni samo knjiga o tem, kaj je s šolskim sistemom narobe.

Je knjiga o tem, kaj vse se lahko zgodi, ko mladim ponudimo priložnost, jim zaupamo – in jim dovolimo pokazati, česa so sposobni.