V desetletjih okoli leta 1800 sta dve bližnji mesteci v osrednji Nemčiji postali prestolnici ne le nemške, temveč tudi evropske literature in filozofije. Jena je bila središče nemške klasične filozofije in jenske romantike. Na jenski univerzi so v tem obdobju predavali Fichte, Schelling in Hegel, kot zgodovinar tudi Schiller; v krogu jenske romantike so delovali brata Schlegel, Tieck, Brentano, Novalis. Nekaj časa je v Jeni bival in študiral tudi Hölderlin. Jenski romantiki so bili v tesnem stiku z Goethejem. Leta 1799 se je Schiller iz Jene preselil v Weimar, da bi bil bliže svojemu prijatelju Goetheju, in takrat je vrhunec doživela tudi weimarska klasika. Rüdigerju Safranskemu je to bogato obdobje ponudilo snov za kar nekaj kulturnozgodovinskih uspešnic. Napisal je sintetično knjigo Romantika. Zadeva Nemcev in obsežne monografije o Hölderlinu, Goetheju in Schillerju. V knjigi Goethe in Schiller (v nemškem izvirniku je prvič izšla leta 2009) je v ospredje postavil veliko osebno bližino med obema slavnima avtorjema in njuno plodovito umetniško sodelovanje. To je četrto delo Safranskega v zbirki Labirinti. Leta 2010 je izšla monografija Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja, sledili sta Romantika. Zadeva Nemcev (2018) in Zlo ali drama svobode (2020).