V drevo – Ana Pepelnik

Kaj ostane, ko izgubimo človeka, odnos ali bližino, ki nas je oblikovala? V drevo Ane Pepelnik je intimna in čustveno razgaljena pesniška zbirka o ljubezni, odsotnosti, navezanosti in izgubi. Poezija se giblje med krikom in šepetom, med željo nekaj povedati in trenutkom, ko besede niso več dovolj.

Ko se vedno znova vračamo k istemu

Pesmi sledijo toku zavesti in se vračajo k bolečini, spominu ter vprašanju, kaj pomeni ostati brez nekoga ali nečesa, kar je postalo del nas.

Toda vračanje ni ponavljanje brez smisla.

Ob vsakem novem približevanju spominu se nekaj spremeni. Beseda dobi drug pomen, občutek drugo težo, odsotnost pa postaja skoraj tako otipljiva kot nekdanja prisotnost.

Ana Pepelnik pri tem ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu pesniškemu jeziku – prostemu verzu, ritmu, melodični razbitosti in neposredni emocionalni iskrenosti.

Ljubezen kot ranljiv prostor

V središču zbirke je odnos.

Toda ljubezen tu ni idealizirana ali olepšana. Je prostor bližine in navezanosti, hkrati pa tudi prostor, kjer smo najbolj ranljivi.

Ko odnos izgine ali se spremeni, za njim ostanejo vprašanja, stavki, spomini in drobci pogovorov.

Prav iz njih nastaja poezija.

Pesem je lahko izpoved, nagovor, pogovor ali skoraj molitev. Je poskus doseči nekoga, ki ga morda ni več mogoče doseči, in hkrati način, kako izreči nekaj, česar v običajnem jeziku ne znamo povedati.

Ko tudi jezik postane telo

V zbirki V drevo je pomemben tudi sam jezik.

Pepelnikova se z njim igra, ga razbija in ponovno sestavlja. Besede niso samo sredstvo pripovedovanja, ampak postanejo del telesnega in čustvenega doživljanja.

Zato teh pesmi ne beremo nujno zaradi zgodbe z jasnim začetkom in koncem.

Bolj jih čutimo.

Njihov pomen se lahko spreminja glede na to, kaj v pesem prinese bralec sam – svojo izgubo, svojo ljubezen, svoj spomin.

Osebno, ki postane univerzalno

Čeprav je poezija Ane Pepelnik izrazito intimna, ne ostaja zaprta v avtoričino osebno izkušnjo.

Prav občutki odsotnosti, navezanosti, hrepenenja in nemoči omogočijo, da v pesmih prepoznamo tudi del lastnega čustvenega sveta.

In prav tu se osebna izpoved spremeni v poezijo, ki pripada tudi bralcu.

V drevo je zbirka za tiste, ki v poeziji ne iščejo velikih razlag, temveč iskrenost. Za bralce, ki vedo, da lahko nekaj vrstic včasih pove več kot strani pripovedovanja.

Ana Pepelnik je ena vidnejših sodobnih slovenskih pesnic in prevajalk. Za zbirko to se ne pove je leta 2024 prejela nagrado Kritiško sito, njena dela pa so bila večkrat nominirana tudi za pomembne slovenske pesniške nagrade.

V drevo je zbirka o izgubi in ljubezni, vendar predvsem o tistem prostoru med njima, kjer človeku včasih ostane samo še beseda.

In takrat beseda postane pesem.