Kam spravimo spomine, neizrečene misli in občutke, za katere v vsakdanjem življenju pogosto zmanjka prostora?
(v oklepaju) je intimna pesniška zbirka Marije Kostnapfel, ki skozi kratke, izrazno zgoščene pesmi raziskuje minljivost, osamljenost, človekovo ranljivost in iskanje notranje svobode.
Posebnost zbirke so premišljene beline, zamiki in fragmentarna pesniška govorica, v kateri tudi tišina postane del sporočila.
Spomini, morje, svetloba in vsakdanji predmeti se spreminjajo v simbolne podobe človekovega notranjega sveta.
Izvirna zbirka sodobne slovenske poezije za bralce, ki cenijo subtilnost, čustveno globino in besede, ki odmevajo tudi po koncu branja.
18,00 €
| AVTOR | Marija Kostnapfel |
|---|---|
| LETO IZIDA | 2017 |
| VEZAVA | Mehka |
| OBSEG | 104 strani |
| MERE IZDELKA (VXŠ) | 230 mm x 135 mm |
| ISBN | 9788873424017 |
Kam spravimo misli, ki jih nikoli ne izgovorimo? Kako ohranimo spomine, ki počasi bledijo, in kje poiščemo prostor zase v svetu, polnem pričakovanj, pravil in omejitev?
(v oklepaju) je intimna pesniška zbirka slovenske pesnice Marije Kostnapfel, v kateri se prepletajo spomini, minljivost, osamljenost, ranljivost in iskanje notranje svobode.
Avtorica skozi kratke, izrazno zgoščene pesmi raziskuje razmerje med zunanjim svetom in človekovim notranjim doživljanjem. Vsakdanji predmeti, narava in drobni trenutki postajajo nosilci globljih življenjskih pomenov.
Posebnost zbirke je njena izrazita vizualna in jezikovna oblikovanost.
Pesmi so kratke, pogosto fragmentarne, zaznamovane s premišljenimi zamiki, belinami in odsotnostjo običajnih ločil.
Tišina med besedami je skoraj enako pomembna kot besede same.
Naslovi, zapisani v oklepajih, ustvarjajo občutek zaščitenega prostora, kamor pesnica umika najbolj intimne misli.
Kot da bi bili oklepaji majhna zavetišča za občutke, ki jih je težko izreči na glas.
V pesmih se pogosto pojavlja želja po ohranjanju minulega.
Spomini postajajo krhki predmeti, ki jih skušamo zaščititi pred pozabo, a jih nikoli ne moremo povsem ustaviti v času.
Marija Kostnapfel to občutje izraža s simbolnimi podobami, med katerimi izstopa shranjevanje spominov v steklene posode.
Takšne podobe odpirajo vprašanja o človekovem odnosu do preteklosti, izgube in lastne identitete.
Pomembno mesto v zbirki zavzema telesnost.
Človekova notranja stiska se kaže skozi podobe telesa, njegove nemoči in občutljivosti za svet.
Pesnica raziskuje občutke ujetosti, odtujenosti in iskanja prostora, kjer bi posameznik lahko zaživel brez nenehnih pritiskov.
Njena poezija je zadržana, vendar čustveno intenzivna. Namesto neposrednih razlag uporablja asociacije in presenetljive podobe, ki bralcu dopuščajo različne interpretacije.
Ob občutjih teže in omejenosti se v zbirki pojavljajo tudi trenutki svetlobe in sprostitve.
Morje, bližina, svetloba in naravni prizori prinašajo možnost drugačnega doživljanja sveta.
Pesniške podobe postopoma odpirajo prostor za lahkotnost, odmik od preteklosti in občutek notranje svobode.
Tako se zbirka ne ustavi pri osamljenosti, temveč raziskuje tudi možnost osvoboditve.
Marija Kostnapfel se je rodila leta 1959 v Trstu. Piše poezijo, prozo in literarnozgodovinska besedila.
Delovala je kot profesorica slovenščine in zgodovine, vodila literarne delavnice ter objavljala v Sloveniji in Italiji.
Za svojo pesniško zbirko Pesmi je leta 2017 prejela nagrado vstajenje.
Za ljubitelje sodobne slovenske poezije
(v oklepaju) je zbirka za bralce, ki cenijo intimno, simbolno in premišljeno oblikovano poezijo.
Njene pesmi ne ponujajo enoznačnih odgovorov, temveč vabijo k počasnemu branju in osebnemu razmisleku.
Pesniška zbirka o tistem, kar pogosto ostane neizrečeno – o spominih, ranljivosti, samoti in iskanju poti do samega sebe.
✔ izvirna pesniška govorica
✔ glas slovenske književnosti v Trstu
Skip to content
