Kaj imajo skupnega jota, ričet, obara, mineštra in številne druge jedi, ki so desetletja ali stoletja vrele v slovenskih loncih? Na prvi pogled so to preproste jedi, pripravljene iz dostopnih sestavin. Toda za njimi se skrivajo zgodbe o načinu življenja, pokrajinah, letnih časih, družinskih navadah in iznajdljivosti naših prednikov. Iz enega lonca na krožnik dr. Janeza Bogataja ni zgolj kuharska knjiga z recepti, temveč kulturno-zgodovinski sprehod skozi svet slovenskih juh in enolončnic – jedi, ki so iz podeželskih ognjišč našle pot v mestne kuhinje in ostale del naše prehranske dediščine vse do danes.

Ko je en lonec nahranil vso družino

Pred sodobnimi kuhinjami, hladilniki in trgovinami, polnimi živil z vsega sveta, je bilo kuhanje tesno povezano s tem, kar je bilo na voljo doma in v neposredni okolici.

Na vrtu je rasla zelenjava, v shrambi so čakale stročnice in žita, uporabljalo se je meso, ki je bilo na voljo, jedilnik pa je narekoval tudi letni čas. Iz takšnega okolja so nastajale jedi, ki jih danes poznamo kot juhe, mineštre, obare, močnike, kaše in različne enolončnice.

Njihova največja prednost je bila preprostost: iz razmeroma skromnih sestavin je bilo mogoče pripraviti nasitno jed za več ljudi. Toda prav v tej preprostosti se skriva neverjetna raznolikost slovenske kuhinje.

En lonec, nešteto slovenskih pokrajin

Slovenska kulinarika nikoli ni bila ena sama kuhinja.

Alpski svet je ponujal drugačne sestavine kot Primorska, Kras drugačne kot Prekmurje, Dolenjska pa je razvijala drugačne prehranske navade kot Gorenjska.

Zato tudi jedi iz enega lonca pripovedujejo zgodbo o prostoru, v katerem so nastale. Na njih so vplivali podnebje, poljedelstvo, živinoreja, trgovske poti, premoženjsko stanje prebivalstva in stiki s sosednjimi kulturami.

Janez Bogataj skozi juhe in enolončnice tako pravzaprav pripoveduje zgodovino vsakdanjega življenja na Slovenskem. To niso bile jedi, ustvarjene za slavnostne mize, temveč hrana ljudi – in prav zato lahko o življenju naših prednikov povedo izjemno veliko.

Hrana ima tudi svoj jezik

Posebnost knjige je povezovanje gastronomije z zgodovino, jezikom in osebnimi spomini.

Imena jedi niso nastala naključno. V njih se skrivajo narečne posebnosti, načini priprave, sestavine in vplivi drugih jezikov. Ista ali podobna jed je lahko v različnih slovenskih pokrajinah dobila drugo ime, drugje pa se lahko pod podobnim imenom skriva nekoliko drugačen način priprave.

Bogataj zato hrane ne obravnava samo kot nekaj, kar zaužijemo. Jed je zanj del nesnovne kulturne dediščine – skupaj z njenim imenom, načinom priprave, priložnostjo, ob kateri so jo postregli, in zgodbami ljudi, ki so jo pripravljali.

Od kmečkega ognjišča do sodobne kuhinje

Morda je najzanimivejše prav to, da enolončnice niso izginile.

Spremenil se je način življenja, spremenile so se kuhinje in prehranske navade, toda lonec juhe ali enolončnice ostaja nekaj izjemno domačega. Nekdaj je bil tak način priprave predvsem praktična nujnost, danes pa ga ponovno odkrivamo tudi zaradi njegove preprostosti in gospodarnosti.

En lonec pomeni manj zapletene priprave, možnost uporabe sezonskih sestavin in jed, pri kateri se okusi med počasnim kuhanjem povežejo v celoto.

Tako knjiga povezuje preteklost s sedanjostjo. Jedi naših babic niso samo muzejski eksponat kulinarične zgodovine. Številne lahko brez težav najdejo prostor tudi na današnjem jedilniku.

Janez Bogataj – pripovedovalec slovenske kulinarične dediščine

Janez Bogataj sodi med najbolj prepoznavne slovenske etnologe in raziskovalce gastronomije. Njegova bibliografija obsega številna dela o slovenski prehranski in kulturni dediščini, med njimi knjige o kruhu, kranjski klobasi ter gastronomiji različnih slovenskih pokrajin.

Prav zato Iz enega lonca na krožnik presega običajno zbirko receptov. Bogataja zanima, zakaj so ljudje določeno jed pripravljali, od kod je prišla, kaj je pomenila v njihovem vsakdanu in kako se je skozi čas spreminjala.

Bralec tako ne dobi samo odgovora na vprašanje kako skuhati, ampak tudi na precej zanimivejše vprašanje: zakaj Slovenci kuhamo prav to, kar kuhamo?

In na koncu – vendarle k štedilniku

Po zgodbah, zgodovini in kulturnem ozadju knjiga bralca vendarle pripelje tja, kamor kuharska knjiga mora – v kuhinjo.

Zaključni del vsebuje izbor značilnih receptov, ki dopolnjujejo zgodovinske pripovedi in omogočajo, da jedi slovenske kulinarične dediščine pripravimo tudi sami.

Tako se krog lepo sklene: od zgodbe o jedi do lonca in nazadnje – na krožnik.

Iz enega lonca na krožnik je odlična izbira za ljubitelje slovenske kulinarike, tradicionalnih receptov, etnologije in kulturne dediščine ter za vse, ki jih ne zanima samo, kaj jemo, ampak tudi zgodbe, ki se skrivajo za našimi jedmi.