Odgovor je dejansko čisto preprost: kristalna sol, ki so jo iztrgali iz naravnih nahajališč, ima druge kvalitete, kot rafiniran, iz slanice izkristaliziran natrijev klorid. Razlika med obema vrstama soli ni le v spremljajočih mineralih in mikro elementih. Kristalna sol vsebuje in prenaša tudi v kristalnih strukturah shranjene informacije. Vemo, da v kvarčnih urah kristali prevzamejo elektromagmnetna nihanja in jih posredujejo naprej. Sevajoče atomske odpadke skladiščijo v opuščenih rudnikih soli, ker sol absorbira žarčenje.

Po odložitvi morskih soli iz plitkih delov pramorja pred 250 milijoni leti so se začeli kontinenti premikati. Različne plasti snovi so pozneje prekrile solne sklade, zato je bila sol deloma izpostavljena visokim pritiskom. Gorovja so se nagubala, ker so se deli celin premikali drug proti drugemu. Velik pritisk je povzročil nastanek najvišjih gora: Indijski podkontinent se je pomaknil proti Aziji in povzročil izbočenje Himalaje, kjer so najvišja gorovja na Zemlji (nad 8000 m). Tam je nastal na solna odlagališča največji pritisk, nastajali so skladi soli z največjimi kristali. Ti imajo deloma prozorno steklasto strukturo, so rdečkasto oranžno obarvani in energetsko najbogatejše soli, kar jih poznamo.

To energijo lahko občutljivi ljudje zaznavajo, z nihali (bajalica) ali s kineziološkimi metodami jo dokazujejo. Peter Fereira vodi biofizikalne raziskave s pomočjo segmentarne diagnostike, ki potrjujejo različne kvalitete soli. Poznane so tudi mikroskopske slike kristalov iz spagirijskega kristalizata: himalajska sol izkazuje pri tem žive strukture, medtem ko izkazujeta kuhinjska in morska sol čiste pravokotne izolirane strukture.