Kako človek, ki dobro pozna problematiko odvisnosti, sam postane odvisen od alkohola? In kako se pobere, ko zdravljenje, obdobja treznosti in novi zdrsi postanejo del njegovega življenja? Vino, piješ mi življenje – Osebna izpoved Barbare Cerkovnik je pretresljiva avtobiografska pripoved o alkoholizmu, družinskih odnosih, strahu, bolečini in dolgi poti nazaj k sebi. Avtorica odvisnosti ne opazuje od daleč: kot socialna delavka jo je poznala strokovno, nato pa jo je morala spoznati še na najtežji možni način – skozi lastno življenje.

Alkoholizem nima samo enega obraza

Ko pomislimo na alkoholika, si pogosto ustvarimo zelo določeno podobo. Toda odvisnost je lahko dolgo skoraj nevidna. Človek lahko dela, skrbi za družino in navzven deluje povsem običajno, medtem ko alkohol postopoma prevzema nadzor nad njegovim življenjem.

Prav rušenje takšnih stereotipov je eno pomembnih sporočil knjige. Znanje, izobrazba in zavedanje škodljivosti alkohola sami po sebi še ne pomenijo zaščite pred odvisnostjo. Barbara Cerkovnik je problematiko alkohola poznala tudi s svoje poklicne poti, vendar se je z boleznijo pozneje spopadla sama.

Njena zgodba zato postavlja neprijetno, vendar pomembno vprašanje: če vemo, da nam nekaj škoduje, zakaj preprosto ne nehamo?

Odgovor pri odvisnosti še zdaleč ni tako preprost.

Med treznostjo in ponovnim zdrsom

Vino, piješ mi življenje ne pripoveduje zgodbe o čudežnem trenutku, ko se človek odloči prenehati piti in je težav konec.

Avtorica odkrito opisuje zdravljenja, obdobja treznosti in recidive, po katerih se je morala vedno znova pobrati. Prav zaradi tega njena pripoved deluje življenjsko. Okrevanje ni ravna črta od bolezni proti zdravju, ampak zahtevna pot z vzponi in padci.

Knjiga tako pokaže tudi nekaj, kar okolica odvisnega človeka pogosto težko razume: volja sama velikokrat ni dovolj. Odvisnost je bolezen, pri kateri je treba razumeti njene vzroke, vedenjske vzorce in notranje stiske, zaradi katerih alkohol postane beg ali način preživetja.

Za steklenico se skriva življenjska zgodba

Barbara Cerkovnik se zato ne ustavi pri vprašanju, koliko je pila, temveč poskuša razumeti, zakaj je pila.

Vrača se v primarno družino in otroštvo, opisuje odnos z očetom, mamo, bratom in tetama ter pomanjkanje bližine in pozornosti. Skozi pripoved se razkrivajo strah pred zapustitvijo, izgubo in bližino ter bolečine, pred katerimi je dolgo bežala.

Alkoholizem tako ni predstavljen kot izoliran problem, temveč kot del veliko širše osebne zgodbe.

In prav tu knjiga preseže običajno pripoved o zasvojenosti. Postane pripoved o človeku, ki mora pod plastmi odvisnosti poiskati samega sebe.

Najtežji pogled je pogled na lastne otroke

Posebej boleč del avtoričine izpovedi je njen odnos do dveh otrok.

Knjigo jima je tudi posvetila – kot opravičilo za travme, ki jima jih je s svojim pitjem povzročila, čeprav tega ni počela namenoma.

Odvisnost namreč nikoli ne prizadene samo človeka, ki pije. Njene posledice občutijo partnerji, otroci, starši, prijatelji in drugi bližnji.

Prav zato lahko knjiga ponudi pomemben vpogled tudi svojcem ljudi z odvisnostjo. Ne opravičuje posledic pitja, pomaga pa razumeti notranji svet človeka, ki se je znašel v krogu, iz katerega sam pogosto ne zna več izstopiti.

Pisanje kot del poti do sebe

Besedilo je nastajalo več let. Avtorica je s pisanjem lajšala lastno trpljenje in poskušala zapolniti prostor med obupom in upanjem. Pri predelovanju svojih bolečin si je pomagala tudi z biblioterapijo.

Zato je knjiga zanimiva kombinacija osebnega pričevanja in razumevanja odvisnosti. Prvi del povezuje strokovno znanje z lastno izkušnjo, drugi pa postaja izrazito osebno preizpraševanje avtoričinega življenja.

Barbara Cerkovnik je po študiju socialnega dela končala tudi socialno pedagogiko, delala z otroki s posebnimi potrebami in drugimi ranljivimi skupinami ter objavljala strokovne članke s področja vzgoje in izobraževanja.

Prav zaradi tega je njena pozicija nenavadna: v isti osebi se srečata strokovno poznavanje problema in osebna izkušnja odvisnosti.

Brez olepševanja, vendar z upanjem

Vino, piješ mi življenje ni lahkotno branje. Govori o alkoholu, ponavljajočih se padcih, razpadanju odnosov, krivdi in bolečini.

Toda njeno končno sporočilo ni brezup.

Avtorica je morala nehati bežati pred težavami in se začeti soočati sama s seboj. Prav to postane bistvo njenega okrevanja: ne samo življenje brez alkohola, temveč postopno razumevanje lastnih ran, strahov in odnosov.

Zato je knjiga lahko dragocena za ljudi, ki se sami spopadajo z odvisnostjo, njihove svojce, strokovne delavce, pa tudi za bralce resničnih življenjskih zgodb.

Morda je največja vrednost te osebne izpovedi prav v tem, da pokaže nekaj, kar je pri alkoholizmu najlažje pozabiti: za besedo »alkoholik« je vedno človek – s svojo zgodbo, bolečino in možnostjo, da začne znova.