Lajfovanje

O KNJIGI

Lajfovanje je osebna in iskrena pripoved Nine Kajzbe – profesionalne nogometašice in igralke slovenske ženske A-reprezentance. V njej deli svoja spoznanja, misli in čustva do dvajsetega leta ter poudarja moč uma, zdrav način življenja in pomen sočutja do sebe in drugih.

O AVTORICI

Nina Kajzba (roj. ~2004, Celje) je slovenska nogometašica, članica A‑reprezentance ter članica Rome in Napolija v italijanski ligi. Poleg športa je tudi raziskovalka, kuharica, umetnica, rada potovuje in piše.

KLJUČNE TEME

• Samospoznavanje do dvajsetega leta – od osebnih izkušenj do rasti moči uma

• Premisleki o sodobnem svetu, tekmovalnosti in družbenih pritiskih

• Iskanje notranjega ravnovesja, sprejemanje sebe in radovednosti do življenja

ZA KOGA JE KNJIGA PRIMERNA?

• Za vse, ki iščejo navdih in motivacijo pri osebnem razvoju,

• za ljubitelje športa in navdihujočih življenjskih zgodb,

• za mlade bralce, ki iščejo pot samospoznavanja in moči uma.

ZAKAJ JO PREBRATI

Nina pripoveduje tako pristno, kot da se pogovarjate ob kavi – naivno, poglobljeno, toplo. Knjiga prinaša štiri lekcije in zlato pravilo, ki pomagata pri vsakodnevnem razmisleku in spodbudi k osebni rasti.

ČUDNOST, JAZ in MOJA ČUSTVA

 Drugačnost

Ljudje, življenje in s tem naša mišljenja se iz roda v rod spreminjajo, velikokrat svet s svojimi očmi vidim kot strašljiv. Ko poslušam ljudi, njihovo bahanje, zbadanje, pretvarjanje, se velikokrat vprašam, zakaj je svet postal tako nespoštljiv, tekmovalen in sebičen? Zakaj se vendar le enostavno ne moremo podpirati, uspeti in se veseliti skupaj? Zakaj mora vedno nekdo trpeti ob slavi drugega? Ter zakaj mora ranljiva prihodnost drugih biti prenesena v naše življenje? Ni več videti iskrenih želja, oziroma pomoči. Zdi se, kot da mora vsako dejanje temeljiti na tekmovalnosti in vprašanju, kdo bo najboljši. Nerazumljiva se mi zdijo dejanja, besede, obnašanje, sprašujem se, kdo je sedaj “čuden”, jaz ali ostali. Morda le samo preveč razmišljam o vsem, oziroma vsa dejanja potenciram, ampak včasih se res počutim izobčeno in menim, da se prav vsi kdaj pa kdaj. Z vsemi zahtevami današnjega sveta, ki jih spremljamo v medijih in na družabnih omrežjih, se velikokrat počutimo preobremenjene. Posledično se včasih začenjamo obsojati, kritizirati in zahtevati od sebe le popolnost. V ospredje stopi tisti hudiček v naši glavi, ki nam ne želi nič dobrega.

Sem zelo disciplinirana, zato mora biti pri meni vse v svojem redu, praktično sem na robu nemogočega perfekcionista. Ob tem vsak dan stremim k izboljšanju svoje osebnosti, oziroma praktično vseh življenjskih vidikov. Vendar se zdi, da se ljudje čudijo, ker toliko časa preživim s sabo in ob tem dejansko uživam. Spoznavam, da ljudje ne razumejo razlike med kvalitetnim preživljanjem časa s seboj in osamljenostjo. Morda je ravno to razlog, zaradi katerega sem velikokrat ločena od množice, saj izgleda kot da je vsem včasih prav vseeno zase, da se nimajo radi in da se dejansko sramujejo časa, ki ga preživijo sami. Čudno pa se mi zdi, da v drugih situacijah misilijo samo »na svojo rit« in vidijo le napake drugih. Namesto da bi se posvečali svojim. To razmerje se mi dozdeva malce čudno, ni mi jasno, da so ljudje v nekaterih primerih tako zaljubljeni vase, medtem ko se v drugih ne vrednotijo, cenijo in dejansko nimajo radi. Vendar ljudje počasi začenjajo sprejemati, kdo sem oziroma kako delujem, mogoče se samo pretvarjajo, da razumejo, ampak že to je prvi korak. Zato pa se tudi jaz trudim razumeti njih in skušam sprejeti to drugačnost.

Vedno starejša sem, vedno več vprašanj imam, vedno manj mi je vse jasno. Vsak dan se trudim najti odgovore, ampak enostavno jih večino časa sploh ne najdem. Vsako leto spoznavam nove ljudi in vedno bolj čudno se počutim v množici. Morda sem prav zaradi tega postala “tiha” oseba? To me sicer sploh ne moti, vendar bi vseeno rada razumela, zakaj so ljudje takšni, kakršni so, ter zakaj se mi velikokrat to zdi čudno, oziroma se mi zdi čudno, da jim nisem niti malo podobna. Vsak se kdaj počuti izgubljenega ali nerazumljenega, verjemite mi, niste edini, vsi se kdaj pa kdaj tako počutimo. Želimo se vklopiti v množico, ampak skozi prestajanje, spoznavanje in druženje dejansko spoznavamo, kdo smo in če sploh želimo biti del te množice. Več o meni in sprejemanju v družbo bom govorila v enem od naslednjih poglavij. Kar pa želim tukaj poudariti, je spoznavanje in sprejemanje sebe. Sama sem ugotovila, da sem bolj introvertirana kot ekstrovertirana oseba, kar mi je pomagalo bolje razumeti, zakaj se ne odzivam, razmišljam in obnašam tako kot drugi. To je le eden izmed aspektov, ki sem jih odkrila  ob sprejemanju svoje osebnosti, za dejansko globje razumevanje samega sebe pa jih je potrebno odkriti še mnogo več. Z namenom, da se bomo sami v svoji družbi počutili bolje, oziroma da bomo tudi ob tem lažje sprejeli, kako nas vidijo drugi.

Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu, ob tem pa ne pozabi uživati v vseh trenutkih, saj ti ne bodo trajali dolgo, ter zgrabi vsak moment, saj ti ne bodo trajali večno.

…