Ko telo reče ne

ODLOMEK IZ KNJIGE str. 147

Armstrong je najprej opazil malo oteklino na testisu pozimi leta 1996 in naslednjo pomlad začutil, da mu bolj kot običajno zmanjkuje sape. Bradavičke so ga bolele in moral je odstopiti na Tour de Franceu leta 1997 zaradi kašlja in bolečin v križu. “Za športnike, posebej za kolesarje, je zanikanje službena dolžnost,” piše Lance Armstrong. Šele septembra, ko je izkašljeval kri in se mu je testis boleče povečal, je končno poiskal medicinsko pomoč. Dotlej se mu je rak že razširil na pljuča in možgane.

Ko gre za raka mod, zanikanje ni značilno zgolj za kolesarje. Tridesetletni Roy je najprej začutil oteklino v levem testisu sredi leta 2000, a je odlagal obisk pri zdravniku družinske medicine še osem mesecev. Medtem ni nikomur povedal. “Malo mi je bilo nerodno in drugič, bal sem se, da bi izvedel slabo novico,” pravi. Po britanski raziskavi takšna omahljivost pri iskanju pomoči ob tej bolezni ni neznačilna: “Zapoznela diagnoza je običajna, vendar je pogosteje tako zaradi odlašanja pri iskanju zdravniškega mnenja kakor zamude v postavitvi pravilne diagnoze. Najdaljše obdobje med simptomi in orhidektomijo je bilo tri leta, ob … povprečnem odlogu 3,9 meseca.”

Lahko da mladi moški preprosto neradi sprejmejo, da je karkoli narobe z njimi, zlasti z njihovimi spolnimi organi. Vendar bi logika velevala prav nasprotno: če bi bila zagata moškost, bi mladi moški verjetno tekli po pomoč, takoj ko bi opazili nenormalnost na svojih modih – tako kot na primer počnejo, ko opazijo, da se jim zaradi plešavosti v družini redčijo lasje. Zagotovo pa, če si ogledamo Royevo življenje in avtobiografijo Lancea Armstronga, vidimo globlje motive za zanikanje njune bolezni.

…