Genialne ženske – od prezrtih in izrinjenih, do spreminjevalk sveta (e-knjiga)

ODLOMEK IZ KNJIGE

UVOD

Skupina akademsko izobraženih ljudi – sami moški – je v Ameriki pred leti naredila spisek knjig, ki jih je po njihovem mnenju treba prebrati. Branje takih izvrstnih knjig naj bi bilo značilno za izobražence. Šoli kot sta Univerza Columbia ter Univerza Chicago sta jih uvrstili v njune učne programe.

Spisek je sestavljalo nekaj sto knjig. Niti ene od naštetih ni bila napisala ženska.

Možje, ki so pripravili ta spisek, so svetohlinsko zatrjevali, da so bili izbrali dela, ki vsebujejo velike zamisli, ter da jim je bilo vseeno, kdo jih je bil napisal. Ni treba imeti doktorata iz psihologije, da ugotoviš, da so se (nas) slepili. Odločitve o tem, kaj je izjemno, vredno pozornosti in dragoceno, so vsaj deloma odvisne od družbenih pričakovanj. Stvari ocenjujemo – najsi gre za zamisli, žepne knjige ali nepremičnine – znotraj družbeno sprejetih okvirjev. Visoko izobraženi moški, ki so izdelali ta seznam, ter mnogi drugi pred in za njimi, so pričakovali, da so bili geniji moški, ki jih je vredno preučevati.

Mo prijatelj Michael Berland, znani raziskovalec javnega mnenja in strateg, je pred nekaj leti opravil raziskavo, kakšen odnos imajo ljudje do genialnosti. Mike že dolgo časa dela podobne ankete in zna skoraj najbolje predvideti izide, ter kaj potem početi z njimi. Toda anketa o genialnosti ga je povsem zbegala. Eno od vprašanj je bilo, kdo je najverjetneje genij – in 90 odstotkov Američank/ov je odgovorilo, da so bili geniji po navadi moški. Na vprašanje o genialni ženski so se skoraj vsi spomnili samo Marie Curie.

Kako je možno, da smo dosegli točko, ko prezremo, zanemarjamo in spregledujemo izjemno nadarjene ženske? V trenutnem obdobju domnevno povečanega zavedanja o enakovrednosti obeh spolov se zastavlja vprašanje, zakaj tako moški kot ženske še vedno mislijo, da je nekaj vreden samo prispevek moških družbi?

Ko sem pripravljala to knjigo, sem se pogovarjala z več deset matematiki, fiziki, umetnicami, pisateljicami, filozofinjami in prejemnicami Nobelove nagrade – v glavnem ženskega spola. Odkrila sem, da prave stvari, ki razločujejo moške in ženske, niso nadarjenost, dosežki, naravna genialnost ali trdo delo. Treba je biti v položaju, ki omogoča postavljanje pravil. Moški so imeli to moč, ženske pa ne. Moški odločajo, kaj je dobro in kaj ni – njihova nagnjenja postanejo status quo, etos, ki ga sprejmejo vsi.

Prepoznavanje genialnosti ni nekaj vnaprej določenega, vendar se pogosto zdi, da je tako. Obstaja samo določeno število Nobelovih nagrad in stalnih profesur na Harvardu. V muzejih je samo toliko prostora za izjemna dela, ter samo toliko in toliko ter nič več avtorjev, ki se jih lahko uvrsti v učni program. Pomislili bi, da bo ob povečani ozaveščenosti tekom zadnjih let seznam izbranih knjig (»Great Books«) postal nekaj zastarelega, vendar se vsaka sprememba sooči z jeznim nasprotovanjem. Ko je Univerza Columbia začela spreminjati seznam obveznega čtiva z vključevanjem pisateljic kot so Sappho, Virginia Woolf, Toni Morrison in Jane Austen, so bili celo nekateri najbolj liberalni profesorji ogorčeni. Seveda so dela Virginije Woolf vredna branja, morda je ona celo bolj kot kdor koli drug na novo opredelila romanopisje. Toda kateri moški naj bi »odpadel«, da bi ji odstopil prostor?

Moški, ki začutijo nevarnost, da bi njihovo delo in njihove junake lahko nadomestili drugi, nehajo biti odprti za dosežke žensk. Strnejo svoje vrste in na novo opredelijo genialnost. Bom povedala naravnost: Če imaš moč in genija opredeliš kot osebo, ki orje ledino, vpliva na nove rodove in ima penis, je s tem v glavnem določeno vse. Lahko trdiš, da verjameš v enakovrednost ter presojaš samo po dosežkih – ampak sistem si že ponaredil,

Ženske se morajo zavedati, kakšna so pravila. Definicije niso nikoli tako stroge, kot sem pravkar opisala – razen, če ne bereš med vrsticami. Ko je Donna Strickland leta 2018 dobila Nobelovo nagrado za fiziko, so jo slavili zaradi pionirskega razvoja novega načina za ustvarjanje laserskih žarkov. Bila je nadarjena, izvirna, izkazala se je z izjemnim dosežkom – ni pa imela svoje strani na wikipediji. Prispevek o njej je prispel šele nekaj mesecev prej, vendar so ga zavrnili pretežno belopolti ocenjevalci vsebin.

Wikipedia je izjemen dosežek, ki si zasluži vse spoštovanje ter je ne nameravam kritizirati. Katherine Maher, izvršna direktorica neprofitne organizacije, ki nadzoruje wikipedijo, je bila malce v zadregi, ko se je pojavila zgodba o Stricklandovi, vendar je poudarila, da je wikipedija zgolj odraz svetovnih teženj, ne pa vzrok zanje. Ogromno svetovno enciklopedijo na spletu ustvarja skupina prostovoljcev, ki predstavljajo družbene vrednote. Lahko se pogovarjamo (in se tudi bomo) o tem, zakaj ženske z drugačnimi talenti od moških niso deležne ploskanja sveta. Toda manjkajoča stran je razkrila še bolj pereč problem. Ženske, ki so enako ali celo bolj nadarjene od svojih moških kolegov (zaboga, saj je vendar dobila Nobelovo nagrado!), so še vedno zapostavljene. Smernice wikipedije res ne določajo, da morajo genialni fiziki imeti Y kromosome – toda z zavrnitvijo Stricklandove so v bistvu storile prav to. Ni treba biti genij, da se pojaviš na wikipediji, doseči moraš samo raven »znane osebe«  – to res ni posebej visoka zahteva. Toda leta 2014 je bilo na wikipediji samo okoli 15 % življenjepisov žensk. Do takrat, ko so ugotovili, da so spregledali Stricklandovo, se je odstotek povečal na 18. Povečanje za borne tri odstotke se morda ne zdi veliko, toda Maherjeva je dejala, da je to predstavljalo »72 novih vsebin prav vsak dan tekom preteklih treh let in pol.« Kljub temu še vedno niso uspeli dodati žensko, ki bi prejela najvišje svetovno priznanje na njenem področju.

Me razumete, kaj poskušam povedati s tem? Lahko ustvariš izjemno delo. Lahko si genialna oseba na svojem področju, toda prevladujoče sile ti še vedno nasprotujejo. Če si ženska in je 85 % ljudi (trije odstotki več ali manj), ki jih družba smatra za znane, moškega spola, je pred teboj še zahtevna pot.

Približno ob istem času, ko se je Stricklandova znašla v paradoksalnem položaju – bila je zapostavljena, a prejemnica Nobelove nagrade – je fundacija Barnes v Filadelfiji odprla slikarsko razstavo impresionistke Berthe Morisot. Običajno bi težko našli povezavo med umetnico iz 19. stoletja ter fizičarko iz 21. stoletja, toda zadeve, s katerimi se soočajo genialne ženske, se tekom več rodov niso spremenile. Ugleden umetniški kritik Peter Schjeldahl opredeljuje Morisotovo kot najbolj zanimivo umetnico njenega časa, vključno z izjemnimi talenti kot so bili Manet, Degas, Renoir in Monet. Ti umetniki so jo obravnavali kot njim enakovredno umetnico ter so zelo cenili njena dela. Druge je manj zanimala močna oblikovnost in izpovednost njenih del, Manet, ki jo je večkrat portretiral, je bil tudi zaljubljen vanjo (na koncu se je poročila z njegovim mlajšim bratom). Schieldahl pravi malce presenečeno, da Morisotova kljub osupljivi kakovosti njenih del »ni bila tako podcenjena v umetnostni zgodovini kot je bila podcenjena na splošno«.

Kakšno je torej stanje? Kolikor koli že si domišljamo, da delo ocenjujemo po njegovi kakovosti, se presoje ne dogajajo v vakumu. Ko izveš, da je moški ali ženska ustvaril/a sliko ali fizikalno formulo ali izvrsten roman, se spremeni tvoja ocena o vrednosti dotičnega dela. Barnesova fundacija je razstavo Morisotove opremila celo z dodatno opombo ženska impresionistka – smrdi po seksističnem podcenjevanju. Ali je impresionistka kaj drugačna od »pravega« impresionista? Kritik Schjeldahl je šegavo navrgel primerjavo: predstavljajte si, da bi ob imenu Georgea Braquea dodali moški kubist. Ta namig vas spravi v smeh, ker se to nikoli ne bi moglo zgoditi. Nihče niti v sanjah ne pomisli, da bi omenil spol, ko gre za moškega avtorja velikega dela. To opazite samo, kadar je genij ženskega spola – presneta reč, kaj ni to neverjetno? Morisotova je morda res genialna umetnica, toda s stališča moške prevlade v svetu umetnosti je samo dekle s čopičem, ki po naključju slika kot veliki fantje.

Stari rek pravi, da riba ne ve, da živi v vodi. Le zakaj naj bi se tega zavedala? Najsi si riba ali pernata žival, najsi živiš v mestu ali predmestju, tvoja vsakdanja okolica postane nevidna. To je vse, kar poznaš. Tvoj trenutni položaj se zdi edina možna realnost. Podobno težko večina med nami spozna, da živimo v svetu, v katerem so moške presoje in vidiki edini zrak, ki ga dihamo (ali voda, v kateri plavamo).

Zadnje čase se pogosto pogovarjam z moškimi, ki so malce zmedeni ob gibanju #MeToo. Razumejo očitne žalitve in vedno spoštujejo ločnice. Toda ne razumejo prošnje, naj opustijo obnašanje, ki mi ga je neki moški navedel kot »ples« – odpiranje vrat ženski, plačilo večerje za oba, dajanje komplimentov. Starejši možak, ki sem ga intervjuvala za to knjigo, mi je ob prvem srečanju v restavraciji pomagal sleči plašč ter mi nato ponudil, naj ga primem pod roko, ko me je odvedel do mize. Zavrnila sem ga. Pohitel je in mi odmaknil stol od mize. Dajte no, saj sem odrasla ženska! Veliko let se že znam usesti brez pomoči.

Veliko žensk nima sploh nič proti plesu – moškemu dovolijo prevzeti nadzor in pomoč z nekaj gestami, kar se zdi razumljivo za življenje v neenakem svetu. Toda zavedati se morate posledic. Ko se odpoveste svoji moči, se spremeni dojemanje vaših del in dosežkov. Niste več enakovredni. Postanete pisateljica, impresionistka ali ženska, karkoli pač. Moški, ki bi ti odmaknil stol od mize, bi dejal, da je hotel biti zgolj uglajen. Toda obenem bi sebi priskrbel nadzor dogajanja, v katerem naj bi imela jaz kot spraševalka glavno besedo. Nič nisem rekla, da ga ne bi spravila v zadrego. Ne vem ali sem ravnala prav ali ne. Ženske smo se morale vedno znajti, da je obveljala naša ter da nihče ni imel občutka ogroženosti – tudi za to je potrebna določena mera genialnosti.

Med večmesečnim raziskovanjem in pripravljanjem te knjige sem se vse bolj zavedala velikanskega potenciala žensk, izgubljenega v preteklosti, ter njihovih izjemnih, a prezrtih dosežkov. Lahko je kriviti moške, vendar tudi ženske sprejemajo tak sistem. Sprejemamo, da je moška prevlada edino možno okolje, v katerem plavamo, zato si ne upamo izskočiti in zajeti svežega zraka. Spodkopavamo lastne dosežke in ne pričakujemo, da smo lahko enakovredne moškim. Prestrašimo se uspeha, še preden nas prestraši kdo drug.

Nedavno končana broadwayska predstava Gloria: A Life pripoveduje o prebujanju Glorie Steinem, ki je v pisanju videla najprej možnost za odhod iz rojstnega kraja Toledo v Ohiu. Po preselitvi v New York je občasno pisala za revije, vendar se je srečevala z nepričakovanimi ovirami. Ko je v avli hotela Plaza čakala na pogovor s slavno osebo, so jo vrgli ven, ker ni bila v nikogaršnjem spremstvu. Intervju je propadel. Precej časa je potrebovala, da se je znala postaviti zase in se ubraniti. Ko jo je hotel direktor hotela naslednjič vreči iz hotela, ker ni bila v spremstvu moškega, se je uprla. Igralka, ki je upodabljala Steinemovo, Christine Lahti (bila ji je zelo podobna), nam je nudila trenutke razodetja.

»Končno sem razumela temeljno idejo, da so ženske človeška bitja,« je dejala. »Ne le, da živimo v patriarhalnem svetu, patriarhat živi v nas.«

Patriarhat živi v nas. Močna in pomembna trditev, ker je v spremenjenih vlogah, ki so se začele dogajati med spremembami od poznih 1960-ih naprej, morda najpomembnejši izziv, da se ženske začenjajo zavedajo lastne veljave. Ženske še danes poskušajo zatreti zakoreninjene stereotipe o drugorazrednih bitjih. Ko ti prikrito ali odkrito sporočijo, da ne spadaš v hotelsko avlo, vogalno pisarno ali na svečano podelitev Nobelove nagrade, se težko stoodstotno prepričaš, da svet nima prav in da tvoja genialnost ima mesto v njem.

Še ena zadeva iz Berlandove raziskave o genialnosti kaže, da je problem še vedno navzoč. Na vprašanje, če so morda geniji, je 15 odstotkov moških odvrnilo z »da«, takega odgovora pa ni dobil niti od ene ženske. Nekateri od anketiranih moških so morda precenjevali lastne sposobnosti, a to niti ni pomembno. Tvoj odgovor na to vprašanje sporoča, kaj misliš o svojih zmožnostih. Samo če verjameš, da je nekaj možno, se to lahko res zgodi.

»Ali ti misliš, da si genialna?« me je vprašal po tem, ko mi je povedal rezultate ankete.

»Seveda ne! Mogoče sem pametna, genialna pa ne,« sem odvrnila.

Mike je zmajal z glavo. »Mislim, da si genialna. Mislim, da je veliko žensk, ki jih poznam, genialk. Zakaj one ne mislijo enako?«

Zakaj ne vemo, kako dobre smo? Zakaj ne prepoznamo svojih moči in morebitne genialnosti?

Zato, ker v nas živi patriarhat.

Če naj ti ljudje kadar koli priznajo genialnost, se ne smeš podrejati ali se bati lastne moči. Sposobna moraš biti izzvati sprejeta pravila, poskušaj gledati na stvari iz drugačne, sveže perspektive, se podati na lastno pot in si ustvariti lastna pravila ne glede na trenutne okoliščine. Današnje ženske imajo v primerjavi s prejšnjimi rodovi več priložnost, da zasije njihov genij, toda med pripravljanjem te knjige sem spoznala, da je letvica še vedno postavljena visoko, na poti pa je mnogo ovir.

Geniji so pomembni, ker so inovatorji in vizionarji, ki spreminjajo svet. Verjetno poznate Leonarda da Vincija, Michelangela, Alberta Einsteina in Isaaca Newtna. Toda ali ste kdaj slišali za Emmy Noether, Ėmilie du Châtelet, Claro Peeters in Adi Lovelace? Vse so imele divje izvirne zamisli in so kljub vsem oviram na njihovi poti poskrbele za nov pogled na svet. Čudovita igralka Hedy Lamarr je prispevala pomemben delež pri razvoju sistema radijskega vodenja med drugo svetovno vojno; sistem je bil predhodnik današnje tehnologije bluetooth, razširjene po vsem svetu. Filmarski mogotec Louis B. Mayer jo je imel za najlepšo žensko na svetu, letalski tajkun Howard Hughes pa je bil očaran zaradi drugačnih razlogov. Nanjo se je zanašal pri oblikovanju novih kril za njegova letala. Pravil ji je genialka.

V vsaki generaciji so bile genialne ženske, in to me navdaja z upanjem in občudovanjem. Ugotavljanje, kako jim je to uspelo – kako je ženska med italijansko renesanso sijajno slikala, ali v 19. stoletju, ko se je od nje pričakovalo, da bo ostala doma in kuhala, a je spisala nova poglavja iz fizike – bi lahko spremenilo, kako se vse približujemo mejam in možnostim v naših življenjih. Ni nujno, da ste matematik ali znanstvenik v agenciji NASA, niti ne akademsko izobražena oseba, a ste vendarle genialka (čeprav sem se pogovarjala z veliko ženskami na omenjenih področjih). Veliko genialnih žensk trdo dela v bližnji pisarni ali alkovi – vendar niti danes še niso priznane. Čas je, da spremenimo naše gledanje, da vidimo in prepoznamo nadarjene ženske na nov način.

Za genialnost je potrebna določena kombinacija prirojene inteligence, zavzetosti in predanosti trdemu delu. Genialni ljudje imajo več sposobnosti – v njih sta združeni znanost in umetnost, njihova prizadevanja so povezana tudi s precej čustvovanja. Walter Isaacson, ki je napisal čudovite življenjepise Steva Jobbsa, Alberta Einsteina in Benjamina Franklina, je ugotovil, da je za genialne ljudi značilna »ustvarjalnost, ki se pojavi, ko se v močni osebnosti hkrati razvije občutek za človeka in znanost.« Lahko najdete matematike, fizike in izumitelje, ki ustrezajo temu kriteriju, ter prav tako podjetnike, umetnike in astronome. Ko boste začele/i razvrščati večplastne lastnosti, jim ženske prav lepo ustrezajo. Platon je dejal, da »kar se neguje v deželi, se bo tam razvijalo«; ni pretirano reči, da genialnosti žensk prav zdaj ne negujemo dobro v tej državi in v mnogih drugih. Dejansko je družba le redko kje negovala ali podpirala genialnost žensk. Genialke kot zgled človeške sposobnosti predstavljajo navdih za druge, da razmišljajo ustvarjalno in v širših okvirjih. Iščejo nove poti in ne sledijo ustaljeni, zapovedani modrosti. Genialnost žensk bi lahko spremenila politiko, ameriško podjetništvo in izobraževanje – treba ji je zgolj dovoliti in omogočiti, da zablesti.

Z navajanjem številnih predsodkov in ovir, ki so ženskam preprečevale odkrivanje genialnih možnosti, bi lahko napolnili celo knjigo – morda celo dve ali tri knjige. Toda zame so še bolj osupljive – in to bo v glavnem vsebina te knjige – ne le ženske, ki so jih zaustavili, temveč tudi tiste, ki si niso dovolile niti da bi jih zavirali. Ne glede na to kako daleč nazaj se ozrem – in prav gotovo vse do danes –, najdem ženske, ki so obšle ovire in preskočile pregrade. Zame je pravo vprašanje glede genialnih žensk: Kako je mogoče, da so se skozi mnogo rodov, tudi ko so se soočale z zelo neugodnimi razmerami, nekatere ženske vzpele tako visoko, dosegle tako veliko in prišle tako daleč? In kaj nam to pove o naši prihodnosti?

Naletela sem na knjigo mlade pisateljice po imenu Sheila Heti, ki jo je vpliven kritik pohvalil, da »književnost pelje v novo smer«. V njenem romanu How Should a Personj Be? se v zvezi z genialkami pojavi pameten zasuk: »Dobra stvar, če si ženska, je, da še ne poznamo veliko primerov, kakšne so videti genialke,« pravi. »Morda sem pa jaz.«

Morala sem se nasmejati tej domislici. Kakšen bi sploh lahko bil boljši odnos do te zadeve? Lahko godrnjate, kolikor vas je volja o raziskavi mojega prijatelja Michaela, da ljudje vidijo genije v moških. Lahko pa na to gledate pozitivno. Dosedanje zapostavljanje pomeni, da bodo ženske ustvarjale našo prihodnost, odkrivale nove priložnosti in definicije. Če so ljudje v zadregi glede videza genialk, jo lahko zagledate v lastni podobi.

Model za genialko bi lahko bila jaz. Ali pa ti. Ali pa tvoja hči.

Pridružite se mi torej na izzivalnem, vznemirljivem in včasih smešnem potovanju po sledeh Platonovega nasveta in odkrijte, kako lahko raziskujemo, slavimo in negujemo resnično genialnost žensk.