Dnevniki o hvaležnosti

ODLOMEK IZ KNJIGE

PRVO POGLAVJE

Nočem biti nehvaležna gospa

Hvaležna sem za začetek svojega pozitivnega leta življenja.

Vesela sem spoznanja, da hvaležnost lahko zmanjšuje stres, izboljša spanec ter me osrečuje.

Na srečo imam ličen dnevnik, ki ga bom napolnila s samimi dobrimi mislimi.

Moja želja po hvaležnem življenju se je pojavila na silvestrski zabavi malo pred polnočjo. V roki sem stiskala kozarec šampanjca in se prisiljeno smehljala. Vedela sem, da bi morala ceniti dobre stvari v svojem življenju, jez pa sem odštevala minute, ko bom lahko odšla. Noge so me bolele zaradi previsokih petk, v glavi pa mi je šumelo od preglasne glasbe ves večer. Oblečena sem bila v malo premajhno črno oblekico in komaj sem čakala, da pridem domov in slečem Spanx legice.

Iz televizorja v kotu prostora je donelo veseljačenje ob prihodu novega leta. Ko sem gledala rajanje ljudi v Kaliforniji, vriskanje v Washingtonu ter razposajenost v Bostonu, sem se vprašala, ali kdo v državi uživa bolj kot jaz. Morda pa se znajo samo bolje pretvarjati?

V New Yorku se je na trgu Times Square zbralo več kot milijon veseljakov. Ko se je ogromna krogla začenjala spuščati, je množica začela glasno vzklikati. Temperatura je bila okoli minus sedem stopinj Celzija, ljudje so že cel dan stali v kovinskih ogradah, v bližini ni bilo kemičnega stranišča – jasno mi je bilo, zakaj so komaj čakali polnoč. Oznanitev začetka novega leta je za mnoge pomenila veliko olajšanje – v vseh ozirih.

Waterfordova krogla se je končno nehala spuščati, LED svetilke so med glasnim trobljenjem in deževanjem konfetov pokazale začetek novega koledarskega leta.

»Srečno novo leto!«

Moj soprog Ron me je objel in nežno poljubil, nazdravila sva, kozarca sta zazvenela.

Ko je minilo pričakovanje, nihče ni prav vedel, kaj početi. Na televiziji so ponovili počasen posnetek spuščanja krogle, kot da bi šlo za pristanek na Luni ali Dončićev zmagoviti met za tri točke v zadnji desetinki sekunde v podaljšku sedme tekme. Stoje blizu pulta sem videla žensko, ki si je natakala nov kozarec šampanjca. Maskaro na obrazu je imela razmazano, po licih so ji tekle solze.

»Ste v redu?« sem jo vprašala.

»Ne,« je rekla, »sovražim ta pričakovanja novega leta. Zakaj se pretvarjamo, kot da se bo vse spremenilo samo zaradi spuščene krogle? Polnoč je minila, mojega princa pa od nikoder.«

Taka tematika ob polnoči ni bila zame, zato sem se oddaljila. Toda njeno vprašanje je ostajalo v zraku. Kaj naj bi se  spremenilo? Prihod novega leta proslavljamo z velikimi upi in norimi pričakovanji – morda se nas zato toliko počuti nelagodno? (Tudi oprijete legice ne pomagajo.) A gospa je imela prav – življenje se ne bo izboljšalo samo zaradi novega koledarskega lista.

Gledano objektivno je bilo moje življenje dobro. Imela sem čudovita sina in čednega moža, zanimiv poklic ter dobre prijateljice in prijatelje. Toda tako kot mnogi drugi sem se tudi sama večkrat posvečala negativnim platem v življenju namesto pozitivnim. Zadnjih 12 mesecev je bilo brezhibnih, vendar se ni zgodilo nič tako vznemirljivega, da bi s smešnim klobukom na glavi poplesavala na ulici. Poskušala sem si sebe zamisliti v taki luči naslednje leto. Kaj bi mi ob naslednjem spuščanju krogle omogočalo večje zadovoljstvo od trenutnega? Recimo, da bi v naslednjih mesecih zadela na loteriji, se odselila na rajske Havaje ali napisala uspešnico. Ampak – ali bi mi kaj od tega res zadoščalo? Slišala sem že svoje stokanje, kako sem morala plačati ogromen davek na dobitek, sonce na otoku Maui je bilo prevroče, in šest tednov na seznamu uspešnic New York Timesa ni bilo dovolj.

Če bo prihajajoče leto tako kot večina, se bo zgodilo nekaj dobrih in nekaj manj dobrih stvari. Pred kratkim sem opravila veliko državno anketo o hvaležnosti ter sem o tej temi govorila v oddaji Today. Zaradi ankete sem začela premišljevati in raziskovati stvari v zvezi s pozitivno naravnanostjo. Zato sem vedela, da bo moje razmišljanje o naslednjih 12 mesecih imelo manj skupnega z dejanskimi dogajanji kot pa z mojim razpoloženjem, duhom in z mojo naravnanostjo na vsak posamičen dan. Ni šlo za pomen okoliščin, ampak za moje odzivanje nanje. Lahko bi pasivno čakala, da se zgodi nekaj čudovitega – a še vedno bi se mi nekaj zdelo narobe. Ali pa bi sprejela dogodke, ki bi mi prišli naproti in jim poskušala biti malo bolj hvaležna.

Odšla sem po plašč in tam znova naletela na gospo, ki je ostala brez princa.

»Upam, da bo dobro leto za vas,« sem ji rekla.

»Ne bo,« je odvrnila.

»Mogoče vam pa uspe, da bo. Mimogrede, imate res lep plašč,« sem rekla, ko si je oblačila rjavkast plašč iz strižene ovce.

»Star je že. Rada bi imela novega. Vaš je lepši.«

Lahko bi ji povedala, da je bil tudi moj star in je imel obrabljen rokav, a sem umolknila. Kaj sem bila pravkar sklenila o razpoloženju, duhu in naravnanosti? Moj plašč je nenadoma postal simbol za vse moje življenje – če ga že imam, ga bom bolj cenila, bolj mu bom hvaležna. Nisem hotela biti nehvaležna gospa.

»Topel je in udoben,« sem vedro odvrnila in vtaknila roki v žepa. Opla, prst je zdrsnil v luknjo. Ampak zdaj me ne bodo ustavile ne luknje ne madeži ne natrgan obšiv. Če hočem biti srečnejša v naslednjem letu, moram takoj začeti delati na svoji naravnanosti.

Naslednje jutro sem se zbudila bolj zgodaj od načrtovanega, ko je blago zimsko sonce posijalo v najino stanovanje sredi Manhattna. Po veliko letih bivanja v predmestju sva se pred dvema letoma preselila v mesto. Všeč so mi bila velika okna in široki razgledi na reko. Moja odrasla sina sta se šalila, da sva izbrala del mesta, ki najbolj spominja na predmestje. Vremenska napoved je opozarjala, da se približuje vihar; itak je bila zima precej snežena in mrzla. Postala sem in uživala v nekaj malega sončnih žarkov, ki so se prebijali skozi kovinsko sivo nebo.

Zaslišala sem ropotanje v kuhinji, si oblekla hlače in majico ter odšla do Rona, ki je pripravljal zajtrk. Tisto jutro sva bila sama doma, na policah pa je imel toliko raztresenih stvari, kot bi hotel nasititi cel bataljon. Dala sem mu majhen poljubček in mu zaželela dobro jutro.

»Misliš, da sem nehvaležna?« sem ga vprašala.

»Za francoski prepečenec ni potrebno, da si hvaležna,« je odvrnil ter obrnil kos, ki je cvrčal na štedilniku. »Uživam, ko ga pripravljam.«

»Mislila sem na več kot zajtrk. Misliš, da zadosti cenim … življenje?«

»Oh, življenje.« Strmel je v ponev, od katere je pričakoval, da bo razumela njegovo preprosto modrost. »Verjetno ne ceniš dovolj tistega, česar imaš, kolikor potrebuješ. Preveč pozornosti posvečaš stvarem, ki niso v redu, namesto vsemu, kar je prav.«

»Od zdaj naprej bom poskušala biti bolj hvaležna,« sem rekla. »To je moj načrt za letos. Mislim, da bom postala srečnejša. Morda bova oba srečnejša.«

»Splača se poskusiti,« je pritrdil.

Tako je torej bilo. Sklep je bil potrjen, bomo videli,, kaj se bo zgodilo.

Ron je odložil lopatico, da se je nekaj kapljic vroče maščobe pocedilo na pult. Že sem hotela nekaj pripomniti, a sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Če hočem postati hvaležnejša in se manj pritoževati, najbolje, da se ne zmenim za lužico masla, ki je nastajala na granitnem kuhinjskem pultu, ter se posvetim toplim vonjavam cimeta in vanilje, ki so se širile po prostoru. Zaprla sem oči in se opomnila, kako srečna sem, ker imam soproga, ki je zgodaj vstal, da je stepal jajca, namočil kruhove rezine in jih popražil. Bolje, da zadržim zase, da bi veliko raje imela navadno ovseno kašo.

Pozneje tisto dopoldne sem se odpeljala v špecerijo. Med potiskanjem nakupovalnega vozička med policami se je oglasila znana skladba Jonija Mitchella »Big Yellow Taxi«. Brundati sem začela tožeče besedilo, da se vedno zdi, kako se ne zavedaš, kaj imaš, dokler tistega ne izgubiš. Glasba, ki jo slišiš med skrinjami z zmrznjeno hrano, običajno ne spreminja življenja, vendar sem jo smatrala za znak, da sem se napotila na pravo pot. Na stotine glasbenikov, od Boba Dylana do Counting Crows, je po svoje zapelo Mitchellovo pesem, ker v vsakem glasbenem slogu njeno sporočilo zadene žebljico na glavico. Vse prepogosto se dogaja, da imaš pred seboj nekaj čudovitega, vendar se tega ne zavedaš, dokler ljubljena oseba ne izgine, trenutek je zamujen, cvetlice so uvele.

Stoječa tam s škatlo čokoladnega sladoleda sem si prisegla, da ne bom čakala in žalovala za izgubljenim. Hvaležna bom za to, kar imam. Sklenila sem, da bom celo leto v mislih videla sonce namesto oblakov.

Prišedši domov sem začela sestavljati načrt za leto, ki ga bom preživela v hvaležnosti. Kot karierna novinarka sem takoj pomislila, da bo hvaležnost postala moj raziskovalni projekt. Vsak mesec bi se posvetila določenemu področju – recimo soprogu, družini, prijateljem ali delu – ter postala sama svoja družbena znanstvenica. Nameravala sem ugotoviti, kaj se bo zgodilo, ko bom razvila odnos do hvaležnosti. Namesto da bi to počela naključno, bi se zadevi povsem posvetila za pridobivanje čim več podatkov in zbiranje poročil ter beleženje svojih ugotovitev. Na vsakem delu poti bi iskala nasvete strokovnjakov in psihologov ter brskala po knjigah filozofov, psihologov in teologov. Rimski filozof Cicero je dejal, da hvaležnost ni samo največja vrlina, ampak izvor vseh drugih vrlin. Če to drži, bom zaradi mojega celoletnega projekta postala tudi bolj poštena, pogumna in velikodušna oseba?

Naslednjih nekaj dni, ko sem znankam/cem začela pripovedovati o nameri, da bom bolj začenjala ceniti svoje življenje, so mi poznavalsko prikimavali. Številni so vztrajali, da bodo tudi sami postali hvaležnejši s pogledom v lepšo prihodnost. Toda imela sem občutek, da jim to ni najbolje uspevalo.