Petrihorion Lucije Mirkac Fortin je nenavaden, fragmentarno zgrajen roman o duhovnem iskanju, človekovi želji po spoznanju in skrivnosti srečanja z drugim. Dva neimenovana posameznika se podajata na odisejado, na kateri ne iščeta le drug drugega, temveč tudi nekaj neizrekljivega – tisto, česar človek z razumom ne more dokončno videti, slišati ali doumeti.

Med zemljo in nebom

Že naslov nosi simbolni pomen. Petrihor je značilen vonj, ki ga začutimo, ko dež pade na suho zemljo. V romanu postane Petrihorion prostor srečevanja zemlje in neba, vidnega in nevidnega, razumljivega in skrivnostnega. Junaka se gibljeta po ravnicah svobode, vzpenjata na goro razuma in spuščata v globine lastne duše. Toda vsak poskus dokončnega spoznanja ju pripelje do meje, ki je človek sam ne more prestopiti.

Prav meja je ena osrednjih podob romana. Človek lahko išče, razmišlja in raziskuje samega sebe, vendar obstajajo vprašanja, pri katerih razum ne zadostuje več. Srečanje je mogoče šele na bregu, kjer se iskanje spremeni v čakanje in kjer se nad človeka lahko skloni milost. Podnaslov Ker srečata se lahko samo na bregu tako razkriva eno ključnih idej knjige.

Roman, sestavljen iz fragmentov

Petrihorion ni klasično linearno pripovedovan roman. Zgrajen je iz fragmentov, ki jih lahko beremo kot dele večje celote, hkrati pa tudi kot samostojne kratke zgodbe, črtice in refleksije. Različni pripovedovalci in perspektive se prepletajo s sanjskimi podobami, simboliko, svetopisemskimi aluzijami in prehajanjem med jeziki.

Roman je razdeljen na dvanajst poglavij v treh delih, njegova struktura pa je izrazito ciklična. Enigmatični naslovi poglavij skrivajo dodatna sporočila, zato besedilo bralca spodbuja k počasnejšemu in pozornejšemu branju. Zgodbe, ki se sprva zdijo razpršene, se proti koncu vse bolj povezujejo in zgoščajo.

Svoboda, razum in globine duše

Potovanje obeh protagonistov lahko beremo tudi kot prispodobo človekovega notranjega razvoja. Svoboda odpira neskončne možnosti, razum želi svet pojasniti, duša pa išče odgovor tam, kjer logično spoznanje doseže svojo mejo.

Toda niti spust vase ne zagotavlja razsvetljenja. Roman se tako izogiba preprostim odgovorom. Namesto njih odpira vprašanja o tem, kaj človek sploh lahko spozna, kaj pomeni resnično srečati drugega in kje se konča moč naše volje.

Proti zaključku se pripoved razširi v skoraj epsko podobo vode, ki prestopa bregove srečanj in grozi, da bo preplavila svet. Motiv vode, zemlje, brega in neba dodatno povezuje posamezne fragmente v simbolno celoto.

Roman za bralca, ki išče več kot zgodbo

Petrihorion bo nagovoril predvsem ljubitelje filozofske, duhovne in eksperimentalnejše literature. To ni roman, ki bi ga poganjalo hitro zaporedje dogodkov. Njegova moč je v jeziku, simbolih, vprašanjih in prostorih, ki jih odpira bralčevemu lastnemu razmišljanju.

Lucija Mirkac Fortin je pisateljica, pesnica, dramatičarka, libretistka, kantavtorica in kulturna delavka slovensko-poljskih korenin. Po izobrazbi je literarna komparativistka in slovenistka, deluje pa kot profesorica slovenščine na Gimnaziji Ravne na Koroškem.