Lajfovanje

ČUDNOST, JAZ in MOJA ČUSTVA

 Drugačnost

Ljudje, življenje in s tem naša mišljenja se iz roda v rod spreminjajo, velikokrat svet s svojimi očmi vidim kot strašljiv. Ko poslušam ljudi, njihovo bahanje, zbadanje, pretvarjanje, se velikokrat vprašam, zakaj je svet postal tako nespoštljiv, tekmovalen in sebičen? Zakaj se vendar le enostavno ne moremo podpirati, uspeti in se veseliti skupaj? Zakaj mora vedno nekdo trpeti ob slavi drugega? Ter zakaj mora ranljiva prihodnost drugih biti prenesena v naše življenje? Ni več videti iskrenih želja, oziroma pomoči. Zdi se, kot da mora vsako dejanje temeljiti na tekmovalnosti in vprašanju, kdo bo najboljši. Nerazumljiva se mi zdijo dejanja, besede, obnašanje, sprašujem se, kdo je sedaj “čuden”, jaz ali ostali. Morda le samo preveč razmišljam o vsem, oziroma vsa dejanja potenciram, ampak včasih se res počutim izobčeno in menim, da se prav vsi kdaj pa kdaj. Z vsemi zahtevami današnjega sveta, ki jih spremljamo v medijih in na družabnih omrežjih, se velikokrat počutimo preobremenjene. Posledično se včasih začenjamo obsojati, kritizirati in zahtevati od sebe le popolnost. V ospredje stopi tisti hudiček v naši glavi, ki nam ne želi nič dobrega.

Sem zelo disciplinirana, zato mora biti pri meni vse v svojem redu, praktično sem na robu nemogočega perfekcionista. Ob tem vsak dan stremim k izboljšanju svoje osebnosti, oziroma praktično vseh življenjskih vidikov. Vendar se zdi, da se ljudje čudijo, ker toliko časa preživim s sabo in ob tem dejansko uživam. Spoznavam, da ljudje ne razumejo razlike med kvalitetnim preživljanjem časa s seboj in osamljenostjo. Morda je ravno to razlog, zaradi katerega sem velikokrat ločena od množice, saj izgleda kot da je vsem včasih prav vseeno zase, da se nimajo radi in da se dejansko sramujejo časa, ki ga preživijo sami. Čudno pa se mi zdi, da v drugih situacijah misilijo samo »na svojo rit« in vidijo le napake drugih. Namesto da bi se posvečali svojim. To razmerje se mi dozdeva malce čudno, ni mi jasno, da so ljudje v nekaterih primerih tako zaljubljeni vase, medtem ko se v drugih ne vrednotijo, cenijo in dejansko nimajo radi. Vendar ljudje počasi začenjajo sprejemati, kdo sem oziroma kako delujem, mogoče se samo pretvarjajo, da razumejo, ampak že to je prvi korak. Zato pa se tudi jaz trudim razumeti njih in skušam sprejeti to drugačnost.

Vedno starejša sem, vedno več vprašanj imam, vedno manj mi je vse jasno. Vsak dan se trudim najti odgovore, ampak enostavno jih večino časa sploh ne najdem. Vsako leto spoznavam nove ljudi in vedno bolj čudno se počutim v množici. Morda sem prav zaradi tega postala “tiha” oseba? To me sicer sploh ne moti, vendar bi vseeno rada razumela, zakaj so ljudje takšni, kakršni so, ter zakaj se mi velikokrat to zdi čudno, oziroma se mi zdi čudno, da jim nisem niti malo podobna. Vsak se kdaj počuti izgubljenega ali nerazumljenega, verjemite mi, niste edini, vsi se kdaj pa kdaj tako počutimo. Želimo se vklopiti v množico, ampak skozi prestajanje, spoznavanje in druženje dejansko spoznavamo, kdo smo in če sploh želimo biti del te množice. Več o meni in sprejemanju v družbo bom govorila v enem od naslednjih poglavij. Kar pa želim tukaj poudariti, je spoznavanje in sprejemanje sebe. Sama sem ugotovila, da sem bolj introvertirana kot ekstrovertirana oseba, kar mi je pomagalo bolje razumeti, zakaj se ne odzivam, razmišljam in obnašam tako kot drugi. To je le eden izmed aspektov, ki sem jih odkrila  ob sprejemanju svoje osebnosti, za dejansko globje razumevanje samega sebe pa jih je potrebno odkriti še mnogo več. Z namenom, da se bomo sami v svoji družbi počutili bolje, oziroma da bomo tudi ob tem lažje sprejeli, kako nas vidijo drugi.

Sprememba človeškega pohlepa

“Na koncu dneva moramo rešiti svojo rit” je stavek, za katerega menim, da so ga ljudje vzeli preveč dobesedno. Ta stavek ne pomeni, da moramo v nogometni tekmi podkupiti sodnika, da pridemo do zmage, oziroma poškodovati nasprotnika(co), da ta ne more več tekmovati, narediti torej praktično vse za zmago brez misli na počutje drugih. Vendar pomeni, da moramo najprej izražati ljubezen do sebe in poskrbeti predvsem zase in svoje počutje, da bomo potem lahko pomagali drugim. Dandanes se je prva razlaga te besedne zveze prenesla v preveč dobesedni pomen, ljudje postajajo nevoščljivi ter bodo včasih vse naredili za zmago, tudi če to pomeni, da se ne bodo držali pravil igre in zašli iz kroga humanosti. Tako mišljenje in taka dejanja se prenašajo v osebnosti ljudi in točno to sem mislila, ko sem dejala, da včasih deluje vse skupaj strašljivo. Sebičnost v mnogih primerih nesebičnost pa pri lastnem zdravju? Strašljiva mi je tudi tale besedna zveza: pomoč ljudem pomeni v prvem pomenu besedne zveze pomoč sebi, in kakršnokoli pomoč prejmeš od drugih, lahko čutiš, da so uslugo naredili zase in ne zate, pomagali so ti zato, da se bodo oni počutili bolje, kar pomeni v prenesenem pomenu besedne zveze “na koncu dneva moramo rešiti svojo rit”. Kar pomeni, da ljudje pomagajo drugim, da pomagajo sebi in še ob tem pričakujejo nekaj v zameno? Ko pa bi morali dejansko poskrbeti zase v smislu duševnega, telesnega, duhovnega ali kateregakoli zdravja, pa jim praktično ni mar? No, tega popolnoma ne razumem, jaz si namreč svet oziroma množico ljudi predstavljam kot ekipo, kar pomeni, da celota vseh ljudi na svetu predstavlja ogromno skupnost. Ta se bori, da bi življenje postalo lepše, Zemlja bolj varna ter počutje ljudi na njej srečnejše. Omenjena pomoč pripomore torej k bolj zdravi, humani, uravnoteženi in veseli Zemlji. Kar pomeni, da pomoč drugim omogoča njihovo veselje ter ob tem tudi naše, torej zmaga obeh strani, zmaga celotne ekipe osreči vse člane ne le enega. Ali sem čudna, da tako razmišljam, ali so čudni ostali, ki razmišljajo na dejstvo, da zadovoljijo le sebe? Zopet poudarjam spoznanje, da mora biti ljubezen do sebe na prvem mestu in to v prav vseh pomenih besede, vendar ob tem predstavljam izražanje določene mere prijaznosti in ne škodoželjnosti do drugih. Saj bo namreč izboljševanje nas samih krepilo odnose z drugimi, ob tem pa bo pomoč drugim s pravim pristopom omogočilo boljše počutje vseh. Govorim o tisti razliki med nesramnim izpostavljanjem človeških napak in prijaznostjo z namenom pomagati s spoštljivim in potrpežljivim pristopom.

Povedati želim, da svet sestavlja množica najrazličnejših ljudi. Na žalost pa večina ob mojih spoznavanjih spada v tiste prve razlage besednih zvez, zaradi katerih enostavno mislim, da so ljudje bolj strašljivi kot čarobni. Morda imam samo smolo, da pridem v stik s takšnimi ljudmi, ali pa dejansko večina množice spada v to skupino. Vendar globoko v njih verjamem, da se skriva tudi tista druga podoba. V družbi ljudi iz prve razlage se počutim neprijetno in čudno, skušam razrešiti spore, če pa to ne deluje, se največkrat kar umaknem, raje se ne spuščam v njihove razprave, saj vem, da bodo zmagali oni, ker ne razumejo in ne spoštujejo načel humanosti oziroma dobro počutje obeh strani. Dejstvo, da ne bodo stopili iz svoje kože, spremenili svojega odnosa za boljši kolektivni uspeh, me velikokrat straši, počutim se čudno, da se oni ob tem ne počutijo čudno.

Na podlagi tega vsak dan bolj spoznavam, da je na svetu dejansko morda več stvari, ki mi niso všeč, kot pa tistih, ki so mi. Kar se pretvarja v dejstvo, da lahko več stvari v življenju vodi v nesrečo, kot v srečo, če le to dovolimo. Mi seveda izbiramo in smo režiser, ki bo speljal film do konca, vendar si vseeno včasih ne morem zatiskati oči pred dejanskim dogajanjem. Ja, uspeh je zgrajen z naših odzivov na stvari, ki se nam dogajajo, ne pa na dejanskih stvareh, ki se nam dogajajo. Ampak ali res to drži? Kakorkoli, da, spoznala sem že, svet je lahko velikokrat nepravičen, nespoštljiv, nespodoben, ob tem pa tudi ljudje. Zato se vsak dan trudim sprejeti vse vrste ljudi, saj ne vem, zakaj so takšni, kakršni so, in kaj se jim je zgodilo, da so taki postali. Morda celo še kaj hujšega kot meni, ali pa so se pač rotili takšni. Vse negativne situacije skušam spremeniti v pozitivne in tistemu kritičnemu hudičku povedati, da nima prav. Vsakodnevno iščem v sebi nekakšno mirnost ter sprejemanje čudnosti, in se na koncu dneva odpravim v posteljo, osredotočena nase. Zahvalim se za to, kje sem in kaj sem. Pa ne v smislu sebičnosti, da mislim le nase, ampak predvsem zaradi dejstva, da moram najprej poskrbeti zase in svoje počutje, da lahko potem pomagam drugim. Mir in sočutje do samega sebe sta zelo pomembna pri prestajanju vseh življenjskih sporov in dvomov. Pomembno je tudi, da pridemo do spoznanja, da se prav vsaka stvar zgodi z razlogom, ki morda v tistem trenutku ni viden, vendar v prihodnosti bo. Ključno je tudi, da negativnost dejansko začutimo, sprejmemo in če jo ustvarjajo drugi, ne prevzemamo in ne nadaljujemo, ampak raje poskrbimo za svoj pozitiven odziv, saj bo morda le-ta spremenil negativna dejanja drugih. Poudariti želim razliko med zgolj poskrbeti zase in med skrbjo zase, ter hkratnim pomaganjem drugim; doseganje drugega namena bo veliko pozitivneje vplivalo na nas in posledično na naše počutje.

Usodnost

Rodila sem se 4.4.2004 in od takrat naprej me število štiri spremlja praktično na vsakem koraku življenjske poti. Prav neverjetno je, kje vse se pojavi. Prvo operacijo sem prestala nekje v osnovni šoli, ne spomnim se točno leta, vendar to niti ni ključnega pomena. Skratka, potrebovala sem operacijo gležnja zaradi poškodbe na treningu. Kakorkoli že, povedati hočem, da sem ležala po operaciji v sobi številka štiri. Poleg tega so me štirice spremljale celotno osnovno šolo, od četrtega razreda dalje je bilo moje povprečje 4,4 vse do devetega razreda. Mojo prednjo križno vez so operirali četrtega oktobra. In ko sem prvič igrala v dresu slovenske ženske nogometne reprezentance, sem nosila številko štiri na hrbtu – in to ne po moji izbiri.

Ali je naša usoda v naših rokah ali je pod nadzorom planetov, zvezd ali še kaj večjega? Vsakdo verjame v svoje, nekdo v boga, nekdo v nikogar.

Jaz verjamem, da so nam nekateri dogodki v življenju enostavno namenjeni. Stvari, ki jih ne moremo spremeniti, saj se bodo zgodile ne glede na to, kaj storimo. Mnoge pomembne, usodne reči se nam dogajajo, na katere včasih enostavno ne moremo vplivati. Kjučno kar želim povedati, je naš odziv nanje ter ob tem premagovanje tistega hudička v naši glavi. To dejanje namreč izključno bremeni le na nas in je odvisno predvsem od našega odziva. Sami si krojimo usodo, pravijo, da prejmeš, kar daješ. Zato se moramo potruditi, da kar dajemo, predstavlja nič drugega kot naš maksimum.

Ob zapisovanju tega poglavja še želim zapisati, da ta knjiga ne bo temeljila na mojem črnogledem pogledu na svet, ampak bo le skozi nekatera poglavja pripovedovala, da je v svetu mnogo črnih scenarijev, pred katerimi si enostavno ne moremo zatiskati oči. Vendar se moramo z njimi spopasti na takšen način, da bo najbolje ustrezal nam, in na način, da nas bo spoprijateljil s hudičkom. Tudi če je vidna negativnost v vseh ozirih, moramo mi iz nje ustvariti pozitivnost, si priklicati pozitivne dogodke ter skušati prezreti negativne, da dosežemo svoje boljše duševno oziroma psihično stanje, ob tem pa spremenimo hudička v našega angelskega zaveznika. Edino mi odločamo o našem pozitivnem počutju, in kljub temu, da nas obdajajo negativna dogajanja, je ključnega pomena, da poiščemo pot, ki jih bo spremenila v pozitivna. Ključno je, da ustvarimo osebo v naših mislih, ki bo pozitivna in bo skrbela za sprejemanje in analiziranje naših čustev. Spoprijateljevanje z zaveznikom, ki nas bo osrečeval in krepil, nikakor pa nas ob tem ne bo oviral.

Soočanje

Kaj pa sploh so čustva in kako delujejo? Čustva predstavljajo nekakšne procese, s katerimi subjektivno izražamo svoje mnenje do kakšnega predmeta, osebe, delovanja, stanja ali pa le do samega sebe. Velikokrat jih prikrivamo, ker so tako boleča. Vendar so ona tista, ki nam dejansko dajejo pomembne informacije in nam povedo, zakaj stvari ne vodijo, kamor želimo. Zato je pomembno, da jim prisluhnemo ter se z njimi spoprijateljimo. Pomagajo nam razkriti, kaj potrebujemo, oziroma kaj si želimo. Negativne izkušnje nam prinašajo negativna čustva, medtem ko nam pozitivna čustva prinašajo dobre in lepe spomine.

Temeljna čustva, ki jih poznamo od rojstva, so jeza, žalost, frustracija, strah in veselje, pozneje v življenju pa spoznamo še dve: osramočenost in krivda. Če se proti njim borimo ter jih ne poslušamo, nam je težje, če pa jim prisluhnemo, lahko lažje preskočimo življenjske ovire. Velikokrat jih prekrivamo ali pa se pretvarjamo, da jih nimamo. Če se nam je v preteklosti kaj nevšečnega zgodilo, je velika verjetnost, da se bomo v prihodnosti zaščitili pred njimi. Se zaprli vase in jih začeli skrivati, da nas še enkrat ne prizadenejo.

Na podlagi slabih izkušenj zrastemo ter se v prihodnosti bolje spopadamo z novimi izzivi. Zato pravijo, da nas izkušnje gradijo. Tudi če ob njih doživljamo težko sprejemljiva čustva, je pomembno, da se z njimi soočimo potrpežljivo, jih delimo, sprejmemo, da so različna in jih preusmerimo tako, da nam bodo koristila. Tukaj spet omenjam odnos s hudičkom, odnos, v katerem moramo hudička spremeniti v angelskega zaveznika. Z vsemi omenjenimi se lažje soočimo ob podpori sočloveka. Sama kot zelo zaprta oseba jih nerada delim, skozi leta sem spoznala, da jih s pisanjem izražam lažje kot pa s samim  pogovorom. Ključ do boljšega počutja pa je, da najdemo svoj način, kako jih spraviti iz sebe tako, da nam bodo dala moč, ne pa, da nas bodo spodbijala. Osebno redko kdaj prosim za kakršnokoli čustveno pomoč, čeprav bi jo včasih potrebovala. Toda svoja čustva sem vendarle velikokrat delila z drugimi ljudmi, čeprav mi je bilo težko. Ampak sem pri tem ugotovila, da se zaradi take odločitve sploh nisem počutila bolje, ta način mi ni pomagal, zato sem iskala druge poti za izražanje. Najbolj mi je pomagalo pisanje, čustva sem zlila na papir, in nekako se je moj um začel zdraviti sam od sebe. Počutje se je izboljšalo, zadovoljstvo pa povečalo, dala so mi moč. Vsi se razlikujemo, kot sem že zapisala, ob tem pa je pomembno, da najdemo svoj način za početje vsake stvari, da nam bo le-ta najbolje pomagala. Moj način je v tem primeru pisno izražanje, s pomočjo katerega dnevno pretvarjam hudička v angelskega zaveznika.

Misel poglavja:

Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu, ob tem pa ne pozabi uživati v vseh trenutkih, saj ti ne bodo trajali dolgo, ter zgrabi vsak moment, saj ti ne bodo trajali večno.