Nula – nula – nula – leto v JLA, ki ga nihče ni naročil

Kdor je služil vojaški rok v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi, ima svojo zgodbo. Pravzaprav jih ima običajno več. Zgodbe o prvem dnevu v uniformi, neskončnem čakanju, jutranjem postroju, stražah, nesmiselnih ukazih, političnih predavanjih, nadrejenih, soborcih in tistem posebnem svetu, v katerem je imela vojska za vse svoje pravilo – tudi kadar v njem ni bilo prav nobene logike.

Nula – nula – nula Boruta Hafnerja je duhovita, pronicljiva in presenetljivo življenjska pripoved o letu, ki ga je morala nekoč preživeti velika večina mladih moških: služenju obveznega vojaškega roka v JLA.

Toda to ni knjiga o vojni.

Je zgodba o mladeniču, ki obleče uniformo in pričakuje vojaško disciplino, namesto nje pa postopoma odkriva nenavadno mešanico reda in popolnega absurda. Na papirju je vse določeno, razporejeno in organizirano. V resničnem življenju pa vladajo čakanje, birokracija, improvizacija in ukazi, katerih smisla pogosto ne razume niti tisti, ki jih izdaja.

Ko je bilo »na broju« pomembneje od vsega drugega

Vojaški sistem potrebuje red. Ljudje morajo biti ob pravem času na pravem mestu, oprema mora biti prešteta in vsakdo mora vedeti, komu je podrejen.

Toda kaj se zgodi, ko red postane pomembnejši od razloga, zaradi katerega je sploh nastal?

Borut Hafner prav v takšnih situacijah najde jedro svojega pripovedovanja.

Znameniti vojaški svet, v katerem mora biti predvsem »na broju vse«, postane oder za množico situacij, ki so bile za vojaka v tistem trenutku lahko naporne, dolgočasne ali povsem nerazumljive, z nekaj desetletji distance pa dobijo skoraj komične razsežnosti.

Straža brez prave nevarnosti. Predavanje, ki ga moraš poslušati, čeprav vsi vedo, da ga nihče zares ne posluša. Ukaz, ki ga je treba izvesti zato, ker je ukaz. Čakanje na nekaj, čemur sledi novo čakanje.

Vojska ima svojo logiko.

In včasih je prav odsotnost logike njen najbolj dosleden del.

Generacija, ki je morala za leto dni obleči uniformo

Za današnjega mladega človeka je obvezno služenje vojaškega roka skoraj težko predstavljivo.

Nekoč pa vprašanje ni bilo, ali bo mladenič šel v vojsko. Vprašanje je bilo predvsem, kdaj bo dobil poziv, kam ga bodo poslali in kaj ga tam čaka.

Za številne je bil odhod v JLA prvi daljši odhod od doma. Mladi fantje iz različnih krajev, republik, družin in družbenih okolij so se nenadoma znašli skupaj v kasarni, oblečeni v enake uniforme in podrejeni istemu sistemu.

Individualnost se je morala umakniti pravilom.

Prav zato Nula – nula – nula ni samo osebni spomin enega človeka. Hafnerjeva pripoved postaja generacijski portret moških, ki so del svoje mladosti preživeli v JLA.

Nekateri se tega obdobja danes spominjajo z nostalgijo, drugi z odporom, tretji predvsem z neverjetnimi anekdotami. Knjiga ne zahteva, da se odločimo za eno od teh možnosti.

Namesto tega pokaže sistem takšen, kot ga je doživljal posameznik znotraj njega.

Humor kot orožje proti absurdu

Posebna odlika knjige je način, kako Borut Hafner pripoveduje svojo zgodbo.

Nula – nula – nula ni jezen obračun z nekdanjim sistemom in tudi ne nostalgično poveličevanje časov, ko naj bi bilo vse drugače. Avtor dogodke opazuje z distanco in inteligentno ironijo.

Prav zato humor deluje.

Bralcu ni treba posebej razlagati, kaj je bilo nesmiselno. Absurd situacije se razkrije sam.

In smeh v takšnem okolju ni zgolj zabava. Postane način preživetja.

Ko človek nima nadzora nad sistemom, v katerem se je znašel, mu ostane vsaj možnost, da ohrani lasten pogled nanj. Lahko izvrši ukaz, ne da bi moral verjeti v njegovo smiselnost. Lahko stoji v vrsti in hkrati vidi komičnost položaja.

S tem ohrani nekaj zelo pomembnega – samega sebe.

Kako preživeti sistem, ne da bi pri tem izgubil sebe?

Pod vojaškimi anekdotami se zato skriva precej resnejše vprašanje.

Kaj se zgodi s posameznikom, ko vstopi v sistem, ki od njega zahteva predvsem poslušnost?

Vojska je v Hafnerjevi pripovedi veliko več kot kulisa. Postane skoraj samostojen literarni lik – ogromen mehanizem z lastnimi pravili, rituali, hierarhijo in notranjo logiko.

Posameznik ga ne more spremeniti.

Lahko pa se odloči, kako bo v njem obstajal.

Prav v tem se skriva univerzalnost knjige. Čeprav govori o zelo konkretnem zgodovinskem okolju, občutek človeka, ujetega v velik birokratski sistem, še zdaleč ni izginil skupaj z JLA.

Marsikdo ga bo prepoznal tudi danes.

Več kot zbirka vojaških anekdot

Knjige o služenju vojaškega roka zlahka postanejo zbirke zabavnih spominov: kdo je kaj naredil, kdo je prelisičil nadrejenega in kakšne neumnosti so se dogajale v kasarni.

Nula – nula – nula gre korak dlje.

Avtentična izkušnja je izhodišče, vendar avtor skozi posamezne dogodke opazuje predvsem delovanje sistema in ljudi v njem. Zato se v knjigi prepletajo osebna izpoved, humor, generacijski spomin in pogled na obdobje, ki je danes že del zgodovine.

Za nekdanje vojake bodo številni prizori sprožili takojšnje prepoznavanje.

»Tudi pri nas je bilo tako.«

»Tega se pa spomnim.«

»To moraš doživeti, da razumeš.«

Za mlajšega bralca pa knjiga odpira okno v čas, ko je bilo nekaj, kar danes zveni skoraj neverjetno, povsem normalen del odraščanja.

JLA kot del skupnega spomina nekdanje države

Jugoslovanska ljudska armada ni bila samo vojaška organizacija. Bila je ena od institucij nekdanje Jugoslavije, skozi katero je šlo ogromno mladih moških.

V vojašnicah so se srečevali Slovenci, Hrvati, Srbi, Bosanci, Makedonci, Črnogorci in pripadniki drugih narodnosti. Za nekatere je bilo to prvo resno srečanje z ljudmi iz drugih delov države.

Vse to je ustvarilo posebno kulturo služenja vojaškega roka, svoj jezik, rituale, zgodbe in humor.

Danes, več desetletij pozneje, ta svet počasi izginja iz neposrednega spomina. Generacije, ki ga niso doživele, ga poznajo predvsem iz pripovedovanja staršev in starih fotografij.

Prav zato ima Hafnerjeva pripoved tudi dokumentarno vrednost.

Ne dokumentira velikih vojaških operacij in političnih odločitev, temveč nekaj precej bolj vsakdanjega – kako je bilo biti navaden mlad vojak znotraj tega sistema.

Če ste služili JLA, boste prikimali. Če je niste, boste končno razumeli.

Nula – nula – nula bo posebno doživetje za bralce, ki so sami služili obvezni vojaški rok v JLA. Nekatere situacije bodo prepoznali še preden pridejo do konca odstavka, druge pa bodo iz spomina priklicale njihove lastne zgodbe.

Toda knjiga nikakor ni namenjena samo njim.

Za njihove partnerke, otroke in mlajše generacije je lahko odgovor na vprašanje, zakaj se ob družinskih srečanjih nekdanji vojaki še desetletja pozneje zapletejo v pripovedovanje zgodb »iz vojske«.

Zakaj se jih spomnijo tako podrobno?

Ker je bilo leto dni dolgo obdobje v življenju mladega človeka.

In ker se absurdnih stvari pogosto spominjamo najdlje.

Borut Hafner je iz teh spominov ustvaril pripoved, ki združuje humor, zgodovinski spomin, osebno izkušnjo in inteligentno kritiko sistema.

Nula – nula – nula zato ni samo knjiga o JLA.

Je knjiga o človeku, ki se znajde v mehanizmu, večjem od sebe, in poskuša skozi njega priti z zdravo pametjo, humorjem in lastnim dostojanstvom.

Če ste služili vojaški rok, boste marsikje prikimali.

Če ga niste, boste morda končno razumeli, zakaj imajo tisti, ki so ga, še vedno toliko zgodb.