Belo se pere na devetdeset – Bronja Žakelj

Nekatere knjige pripovedujejo zgodbo. Druge v bralcu prebudijo njegove lastne spomine. Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj je ena tistih redkih knjig, pri katerih se smeh, nostalgija, izguba in bolečina prepletajo tako naravno, kot se prepletajo v resničnem življenju.

Avtobiografski roman, nagrajen s kresnikom za najboljši slovenski roman leta 2019, je postal najbolje prodajana knjiga založbe Beletrina, leta 2025 pa je zgodba zaživela še na filmskem platnu. Osvežena filmska izdaja vsebuje skoraj 60 barvnih fotografij iz istoimenskega celovečernega filma režiserja Marka Naberšnika in produkcijske hiše Perfo Aleša Pavlina.

Toda razlog za izjemen uspeh knjige ni le v zgodbi Bronje Žakelj. Njena posebnost je način, kako govori o najtežjih življenjskih trenutkih: neposredno, brez patetike in samopomilovanja, pogosto z nepričakovanim humorjem.

Otroštvo, ki diši po kakavu Benko in Albert keksih

Bronja odrašča v Ljubljani sedemdesetih in osemdesetih let. Njen svet sestavljajo mama in oče, brat Rok, babica Dada, tete in strici, prijatelji ter množica drobnih stvari, ki so zaznamovale otroštvo neke generacije.

Tu so kakav Benko, Albert keksi, Gavrilović, televizijske oddaje in prenos sarajevskih olimpijskih iger.

Prav ti vsakdanji detajli dajejo romanu posebno toplino. Bralci, ki so odraščali v istem obdobju, bodo v njih prepoznali del lastnega otroštva, mlajšim generacijam pa odpirajo vrata v čas, ki je bil na videz precej drugačen od današnjega.

Sprva se zato zdi, da beremo nostalgično pripoved o odraščanju.

Toda življenje Bronjo zelo zgodaj prisili, da odraste.

Ko v družino vstopi bolezen

V središče družinskega življenja poseže rak. Bronjina mama zboli in deklica se mora soočiti z nečim, na kar otrok ne more biti pripravljen.

Izguba matere postane ena osrednjih prelomnic njenega življenja.

Roman pa se ob tem ne spremeni v temačno pripoved, katere edina tema bi bila smrt. Bronja Žakelj piše o življenju, ki kljub bolezni teče naprej. Ljudje se zaljubljajo, prepirajo, odraščajo, smejijo, počnejo neumnosti in rešujejo vsakodnevne težave.

Prav zaradi tega boleči trenutki učinkujejo toliko močneje.

Avtorica bralcu ne narekuje, kdaj mora biti žalosten. Kot je poudarila tudi žirija za kresnika, knjiga učinkuje zato, ker ne moralizira in ni patetična.

Izguba, ki nikoli ne pride sama

Smrt matere ni edina težka preizkušnja v Bronjinem življenju.

Roman je pripoved o odraščanju, izgubah, ljubezni, družini in strahu pred boleznijo. Posebno pomembni so odnosi, ki Bronjo povezujejo z ljudmi okoli nje: med materjo in hčerjo, bratom in sestro, vnukinjo in babico ter pozneje med odraščajočo žensko in moškim.

Toda življenje pripravi še en krut obrat.

V mladosti mora Bronja z boleznijo, zaradi katere je izgubila mater, soočiti tudi samo sebe. Uradna predstavitev filma njeno zgodbo povzema prav skozi to dvojno soočenje z rakom – najprej kot otrok, ki izgubi mamo, pozneje kot mlada ženska, ki zboli sama.

Na tej točki naslov knjige dobi še globlji pomen.

Zakaj »Belo se pere na devetdeset«?

Naslov je na prvi pogled skoraj nenavadno vsakdanji.

Belo se pere na devetdeset.

Nasvet o pranju perila sredi zgodbe o življenju, bolezni in smrti?

Toda prav v takšnih drobnih stavkih se skriva svet odnosa med materjo in otrokom. Ko mati ve, da hčerke ne bo mogla spremljati skozi življenje, ji ostajajo majhni praktični napotki – drobci vsakdanjega znanja, ki bi ji jih sicer predajala še leta.

Zato naslov učinkuje prav zaradi svoje običajnosti.

Velike ljubezni namreč niso vedno izražene z velikimi besedami. Včasih se skrivajo v najbolj vsakdanjih nasvetih, ki jih razumemo šele takrat, ko človeka, ki nam jih je dajal, ni več.

Knjiga o bolezni, ki je predvsem knjiga o življenju

Belo se pere na devetdeset bi lahko zelo hitro postala težka knjiga o bolezni in smrti.

Toda ni.

Bronja Žakelj pripoveduje z izjemnim občutkom za humor, ironijo in življenjske absurdnosti. Zato lahko bralca na eni strani spravi v smeh, že nekaj strani pozneje pa ga popolnoma razoroži.

Prav ta kombinacija je postala eden zaščitnih znakov romana. Tudi predstavitev filmske izdaje knjigo opisuje kot pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki govori o odraščanju, izgubi, bolezni, udomačevanju strahu in stvareh, ki jih pogosto nočemo videti, dokler se jim ni več mogoče izogniti.

V ozadju vsega pa ostaja vprašanje, ki ga prej ali slej sreča vsak človek: kako živeti naprej, ko se zgodi nekaj, česar ne moremo spremeniti?

Od knjižnega prvenca do kresnika

Še bolj presenetljivo je, da je Belo se pere na devetdeset prvi roman Bronje Žakelj.

Avtorica, rojena leta 1969, je po izobrazbi diplomirana novinarka. Delala je v marketingu in pozneje v bančništvu, ljubezen do pisanja pa je ostala. Nazadnje se je odločila, da svojo zgodbo napiše.

Rezultat je presegel običajen uspeh knjižnega prvenca.

Roman je postal velika slovenska knjižna uspešnica in leta 2019 prejel kresnika, najpomembnejšo slovensko nagrado za roman leta. Žirija je posebej izpostavila njegovo literarno moč, odsotnost moraliziranja in patetike ter preplet smeha in solz.

Knjižna uspešnica je postala film

Uspeh romana je zgodbo pripeljal še na filmsko platno.

Po knjigi je režiser Marko Naberšnik posnel celovečerni film Belo se pere na 90. Scenarij sta podpisala Bronja Žakelj in Marko Naberšnik, v glavnih vlogah pa nastopajo Lea Cok kot Bronja, Jurij Zrnec kot Janez Žakelj, Tjaša Železnik kot Meta Žakelj, Žiga Šorli kot Rok Žakelj in Anica Dobra kot Breda.

Film tako literarno zgodbo prenese v drug medij, nova knjižna izdaja pa naredi še obratno povezavo: filmske prizore vrne med strani romana.

Posebna filmska izdaja s skoraj 60 fotografijami

Prav zato je pomembno poudariti, da izdaja iz leta 2025 ni zgolj običajen ponatis.

Gre za osveženo filmsko izdajo, ki vsebuje skoraj 60 barvnih fotografij iz filma. Knjiga tako povezuje izvirno avtobiografsko pripoved Bronje Žakelj in njeno filmsko upodobitev.

Zato je zanimiva tudi za bralce, ki imajo starejšo izdajo, predvsem pa za tiste, ki so zgodbo najprej spoznali skozi film in želijo zdaj prebrati knjigo, po kateri je nastal.

Roman o tem, kar na koncu zares ostane

Belo se pere na devetdeset govori o raku, smrti in izgubi, vendar bi bilo krivično knjigo opisati samo s temi besedami.

To je predvsem roman o družini, odraščanju, spominih, ljubezni, pogumu in vztrajanju.

O tem, kako nas ljudje, ki jih izgubimo, še naprej spremljajo skozi drobne navade, stavke in spomine. O strahu, ki ga ni vedno mogoče premagati, lahko pa se ga naučimo nositi. In o življenju, ki kljub vsemu zahteva, da ga živimo naprej.

Morda prav zato zgodba Bronje Žakelj nagovarja tako različne generacije bralcev. Je izrazito osebna, vendar govori o izkušnjah, ki so univerzalne.

Belo se pere na devetdeset je lahko knjiga, ob kateri jočemo. Lahko je knjiga, ob kateri se smejimo. Najpogosteje je oboje hkrati.