Zdravljenje ščitnice

ODLOMEK iz 9. poglavja

Kako pridemo od tam, kjer smo, tja, kjer bi radi bili? Kako se s trenutne točke pomaknemo drugam, onkraj ovire? Ljudje si ta vprašanja postavljamo že ves čas obstoja na tem planetu – odgovore pa iščemo tako, da utiramo poti.

To so najbrž počeli že naši predniki, ko so naleteli na kakšnega od naravnih mostov – nemara na padlo drevo, ki je premostilo reko -, nato pa se je porodila zamisel: vrzel še ne pomeni konca poti. Lahko ustvarimo svoje lastne podporne strukture, ki nam omogočijo prehod na nova ozemlja.

Gradbeniki in inženirji že tisočletja razvijajo tehniko in tehnologije, da bi izboljšali graditev mostov. Danes je to ena od najbolj razvitih znanstvenih panog. Zdaj živimo v svetu, v katerem so ti čudežni izumi nekaj vsakdanjega. Prečkamo jih peš, s kolesom, z avtomobilom, ne da bi jim namenjali veliko pozornosti. Če pa bi se ustavili in premislili o tem, bi ugotovili, da je vsak plod izjemne skrbnosti. Pomislite na vse matematične in fizikalne izračune, snovanje, načrtovanje in dejansko graditev vsakega mostu. Ta terja izjemno razumevanje ter obvladovanje zakonov narave, da bi lahko postavili most, ki bo varen za stotine, tisoče in milijone ljudi, ki ga bodo prečkali.

Graditev mostu opredeljuje dejstvo, da mora biti pravilna. Ni prostora za napake, saj so na kocki življenja ljudi. Če ima nekdo izjemno zamisel za novo zasnovo mostu, jo je treba preizkusiti. Narediti je potrebno prototipe, nato pa še naprednejše modele. Vsaka linija mora biti natančna, vsak kot pravilen, vsak izračun štirikrat preverjen, vsak material preizkušen in trden. Upoštevati je treba vse dejavnike, temelj pa mora biti ravno pravšnji za določen teren.

Na področju zdravljenja kroničnih obolenj, ki jih ponujajo sodobne zdravstvene skupnosti, ne moremo opraviti podobnih izračunov. Zdravniki skušajo premostiti vrzel med slabim počutjem in obljubljeno deželo imenovano “odlično zdravje”. Zdravniki ne morejo meriti, tehtati ali vrednotiti kroničnih bolezni. Ne morejo vnesti natančnega osnutka v napreden programski sistem, kot to počnejo inženirji, in izdelati vizualnega prikaza poti zdravljenja nekega bolnika. Sredstev, ki bodo medicinske raziskovalce in znanstvenike privedla do najbolj pravilnega in naprednega diagnosticiranja ter predpisovanja zdravil, preprosto še ni. Zdravnikom ne preostane drugega, kot da “začutijo” pravo pot. Delno se zanašajo na tista področja medicine, ki dobivajo dovolj sredstev za raziskave, in si skušajo pomagati z njihovimi izsledki, ki pa z njihovim področjem nimajo dosti skupnega.