Od skromnega otroštva na kmetih do univerzitetnih predavalnic, od dela na zemlji do strokovnega in akademskega dela – Po klancu navzgor je avtobiografska pripoved dr. Antona Prosena o življenjski poti, ki jo zaznamujejo delo, znanje, vztrajnost in trdne vrednote. Avtor, rojen leta 1946 v Jasenu pri Ilirski Bistrici, bralca popelje skozi skoraj osem desetletij osebnih izkušenj ter hkrati riše podobo časa in družbe, v kateri je odraščal.

Od kmečkega fanta do univerzitetnega profesorja

Naslov knjige ima korenine v avtorjevem otroštvu. Kot otrok je zjutraj hodil po mleko v vas in na poti premagoval več klancev. Ti so pozneje postali simbol njegove življenjske poti: cilji niso bili doseženi po bližnjicah, ampak z vztrajnostjo, učenjem in pripravljenostjo na delo.

Prosen je postal univerzitetni geodetsko-komunalni inženir ter ugleden strokovnjak za prostorsko in ruralno planiranje. Več kot tri desetletja je na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani deloval kot predavatelj, raziskovalec in mentor ter pomembno prispeval k razvoju urejanja podeželskega prostora, prenove vasi in ekološkega vrednotenja prostora.

Osebna zgodba in pričevanje o nekem času

Toda Po klancu navzgor ni samo kronika uspešne akademske kariere. Prosen se vrača k družini, domačemu okolju, otroštvu in ljudem, ki so vplivali na njegovo odraščanje. Njegova pripoved tako postaja tudi dokument družbenih sprememb, ki jih je Slovenija doživela od povojnega obdobja do danes.

Posebej dragocen je pogled na življenje generacije, za katero izobrazba še zdaleč ni bila samoumevna. Za otroka iz skromnega podeželskega okolja je pomenila možnost, da spremeni svojo življenjsko pot. Zato se skozi knjigo vedno znova vračajo delo, znanje, družina, odgovornost in pripadnost skupnosti.

Avtobiografija je kronološko zasnovana, osebne spomine pa dopolnjujejo številne anekdote in razmišljanja o življenju. Ob predstavitvi knjige v Ilirski Bistrici je Prosen povedal, da jo je napisal v približno štirih mesecih in da je pisanje zanj postalo tudi svojevrstna vaja spomina.

Delo na polju – v dobesednem in prenesenem pomenu

Posebej posrečena je dvojnost, ki zaznamuje Prosenovo življenjsko zgodbo. Začel je z delom na pravem polju, pozneje pa svoje življenje posvetil drugemu »polju« – znanju, stroki, raziskovanju in izobraževanju novih generacij.

Njegovo strokovno delo je bilo tesno povezano prav s podeželjem in prostorom, iz katerega je sam izšel. Ukvarjal se je s prostorskim razvojem, ruralnim planiranjem in prenovo vasi ter svoje znanje prenašal študentom in mlajšim strokovnjakom. Med letoma 2003 in 2013 je bil tudi glavni in odgovorni urednik Geodetskega vestnika.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim priznanje za življenjsko delo Zveze geodetov Slovenije in naziv častnega občana Ilirske Bistrice. Tudi po upokojitvi je ostal dejaven na strokovnem, društvenem in humanitarnem področju.

Vzpon, ki ni merjen samo s kariero

Čeprav bi lahko knjigo brali kot zgodbo o družbenem in poklicnem vzponu, njen naslov pomeni nekaj širšega. »Klanec« niso samo materialne ovire ali težak začetek, ampak vse življenjske preizkušnje, pri katerih se mora človek odločiti, ali bo nadaljeval.

Prosen uspeha ne predstavlja kot nenaden preobrat ali posledico sreče. Njegova pripoved govori o postopnem vzpenjanju, pri katerem se majhne odločitve, delo in pridobljeno znanje skozi desetletja sestavijo v življenjsko pot.

Prav zato knjiga ni namenjena samo bralcem, ki jih zanimajo geodezija, urbanizem ali akademsko življenje. Je tudi zgodba za vse, ki cenijo avtobiografije ljudi, katerih uspeh je nastajal počasi in brez velikih bližnjic.

Spomini kot zahvala ljudem na poti

Po klancu navzgor je tudi osebna zahvala družini, sodelavcem, učiteljem, prijateljem in drugim ljudem, ki so avtorja spremljali. Knjiga je izšla ob njegovem življenjskem jubileju in predstavlja pogled nazaj na dolgo pot od otroka iz Jasena do univerzitetnega profesorja in priznanega strokovnjaka.

Obenem bralca spodbuja k razmisleku o lastnih »klancih«. Nekateri so strmi, drugi dolgi, nekateri se zdijo skoraj nepremagljivi. Toda Prosenova zgodba kaže predvsem vrednost vztrajnega napredovanja – korak za korakom.