Otroštvo se ne konča nujno takrat, ko odrastemo. Izkušnje iz družine, v kateri so vladali alkohol, nepredvidljivost, strah ali čustvena nestabilnost, lahko človeka spremljajo še desetletja. Kažejo se v odnosih, samopodobi, težavah pri postavljanju meja, perfekcionizmu, pretirani odgovornosti ali občutku, da mora imeti ves čas vse pod nadzorom.

Odrasli otroci alkoholikov dr. Janet G. Woititz je eno temeljnih del o posledicah odraščanja v družini z alkoholizmom. Izvirnik Adult Children of Alcoholics je izšel že leta 1983 in je pomembno prispeval k prepoznavanju dejstva, da zasvojenost ne prizadene samo človeka, ki pije, temveč vpliva na celoten družinski sistem – še posebej na otroke. Slovenska izdaja je dopolnjena izdaja tega dela.

Ko otrok nikoli ne ve, kaj ga čaka doma

Za zdrav razvoj otrok potrebuje določeno mero predvidljivosti.

Vedeti mora, da so odrasli, od katerih je odvisen, dovolj zanesljivi. Da pravila danes ne bodo popolnoma drugačna kot jutri. Da se bo na stisko nekdo odzval. Da dom predstavlja prostor relativne varnosti.

V družini, ki jo zaznamuje alkoholizem, je lahko ta predvidljivost močno porušena.

Otrok se začne prilagajati okolju, ki ga ne more nadzorovati. Opazuje razpoloženje odraslih, skuša preprečiti konflikt, prevzema odgovornost, ki mu ne pripada, ali se nauči, da je najvarneje svojih občutkov sploh ne pokazati.

Takšni načini vedenja so lahko v otroštvu koristne prilagoditve.

Težava nastane, ko jih človek odnese s seboj v odraslost.

Odrastemo, stari vzorci pa ostanejo

To je osrednja tema knjige.

Človek lahko zapusti dom, si ustvari kariero, partnerstvo in lastno družino, vendar nekateri notranji vzorci ostanejo.

Woititz je pri svojem delu z odraslimi otroki alkoholikov prepoznavala ponavljajoče se značilnosti in načine vedenja. Slovenska predstavitev knjige med drugim izpostavlja sram, občutek nesprejetosti, tesnobo, perfekcionizem in težave s sproščanjem, pa tudi posledice za odnose in dojemanje samega sebe.

Človek se lahko tako odziva na sedanje situacije z obrambnimi mehanizmi, ki so nastali mnogo let prej.

In pogosto niti ne ve, zakaj.

Zakaj moram imeti vse pod nadzorom?

Če je bilo otroštvo nepredvidljivo, je nadzor razumljiva obramba.

Ko ne moremo nadzorovati odraslih okoli sebe, se lahko naučimo nadzorovati vsaj sebe.

Biti priden.

Ne povzročati težav.

Narediti vse pravilno.

Predvideti, kaj se bo zgodilo.

Takšen otrok lahko odraste v izjemno odgovornega človeka. Na zunaj je lahko uspešen, zanesljiv in sposoben.

Toda cena je lahko visoka.

Če imamo občutek varnosti samo takrat, kadar imamo vse pod nadzorom, postanejo spontanost, sproščanje in sprejemanje negotovosti zelo težki.

Prav zato knjiga pomaga povezati določena vedenja odraslega človeka z okoljem, v katerem so nekoč nastala.

Perfekcionizem ni vedno želja po odličnosti

Perfekcionizem pogosto občudujemo.

Toda obstaja pomembna razlika med človekom, ki želi nekaj narediti dobro, in človekom, ki čuti, da ne sme narediti napake.

V ozadju drugega se lahko skriva strah.

Če je otrok odraščal v okolju, kjer ni mogel predvideti odzivov odraslih, se lahko nauči, da je najbolj varno narediti vse pravilno. Morda bo tako preprečil konflikt, kritiko ali zavrnitev.

Takšno prepričanje se lahko prenese v odraslost.

Človek je do sebe izjemno zahteven, neuspeh težko sprejema, lastne dosežke zmanjšuje in ima občutek, da nikoli ni dovolj dober.

Woititz pomaga takšne vzorce prepoznati in razumeti njihov izvor.

Težave z zaupanjem niso nastale brez razloga

Zaupanje se učimo skozi izkušnjo.

Če odrasli nekaj obljubi in obljubo praviloma izpolni, otrok postopoma spoznava, da se lahko na druge ljudi zanese.

Kaj pa, če se obljube nenehno spreminjajo?

Če nikoli ne ve, v kakšnem stanju bo starš prišel domov?

Če se o dogodkih, ki jih je otrok jasno videl, naslednji dan ne govori?

Takšno okolje lahko močno vpliva na občutek varnosti.

Pozneje se to lahko pokaže v partnerskih in drugih odnosih. Človek si bližine želi, hkrati pa se je boji. Želi zaupati, vendar ves čas pričakuje razočaranje.

Knjiga pomaga razumeti, da takšni odzivi niso nastali v praznem prostoru.

Meje – kje se končajo drugi in začnem jaz?

Primus pri predstavitvi knjige posebej poudarja vpliv odraščanja v disfunkcionalni družini na sposobnost postavljanja meja in oblikovanja zdravih odnosov.

To je pomembna tema.

Otrok v nestabilni družini lahko zelo zgodaj prevzame odgovornost za počutje drugih.

Poskuša pomiriti prepir.

Skrbi za mlajšega sorojenca.

Opazuje razpoloženje starša.

Skriva družinske težave pred okolico.

Sčasoma lahko začne verjeti, da je njegova naloga skrbeti za druge.

V odraslosti se takšen vzorec lahko nadaljuje. Človek težko reče ne, prevzema odgovornost za težave drugih in svoje potrebe postavlja na zadnje mesto.

Učenje zdravih meja zato ni sebičnost. Je del oblikovanja bolj uravnoteženih odnosov.

Ko je težko ugotoviti, kaj sploh čutimo

V nekaterih družinah se o čustvih govori. V drugih se jih skriva.

Otrok lahko hitro ugotovi, katera čustva so »dovoljena« in katerih je bolje ne pokazati.

Jeza je nevarna.

Žalost obremenjuje druge.

Strah moramo skriti.

O družinskih težavah se ne govori.

Sčasoma se človek lahko nauči od svojih občutkov odmakniti. Toda občutki s tem ne izginejo.

Woititz zato bralca vodi tudi k boljšemu razumevanju lastnih odzivov in notranjih vzorcev. Namen ni iskati krivca, temveč razumeti, zakaj danes reagiramo tako, kot reagiramo, in kaj lahko začnemo spreminjati.

Alkohol ni edina oblika disfunkcionalne družine

Ena pomembnejših lastnosti knjige je, da njeno sporočilo presega samo družine z alkoholizmom.

Tudi predstavitev slovenske izdaje opozarja, da lahko podobne posledice pustijo druga nestabilna družinska okolja – na primer pretirana kontrola, pomanjkanje čustvene topline, zanemarjanje ali previsoka pričakovanja staršev.

Zato se lahko v knjigi prepoznajo tudi ljudje, ki v družini niso imeli težav z alkoholom.

Skupni imenovalec je disfunkcionalno okolje, v katerem otrok ni dobil dovolj čustvene varnosti, stabilnosti ali prostora za normalen razvoj svojih potreb in občutkov.

To bistveno razširi krog bralcev, ki jim je knjiga lahko koristna.

Razumevanje preteklosti ni namenjeno življenju v njej

Ko začnemo raziskovati otroštvo, obstaja nevarnost, da se vse spremeni v iskanje krivde.

Toda namen takšne knjige je drugačen.

Preteklosti ne moremo spremeniti.

Lahko pa spremenimo način, kako njeni vzorci vplivajo na naše sedanje življenje.

Woititz skozi uvide iz terapevtske prakse ponuja načine za prepoznavanje in postopno preoblikovanje negativnih vedenjskih vzorcev. Poudarek je na samorazumevanju, sprejemanju ter oblikovanju bolj zdravih načinov delovanja.

Prvi korak je pogosto že spoznanje:

»Zdaj razumem, zakaj to počnem.«

Naslednji pa:

»Ni mi treba tega početi vse življenje.«

Tudi lastni odnosi in starševstvo lahko postanejo drugačni

Eden najpomembnejših razlogov za razumevanje družinskih vzorcev je možnost, da jih ne prenašamo naprej.

Človek lahko iskreno sklene, da ne bo ravnal tako kot njegovi starši, pa se v stresnih situacijah vseeno avtomatično vrne k vedenju, ki ga je poznal v otroštvu.

Ne zato, ker bi si tega želel.

Ampak zato, ker je to njegov najstarejši model odnosov.

Prepoznavanje vzorcev zato omogoča nekaj zelo pomembnega: izbiro.

Ko nekaj prepoznamo, lahko začnemo vaditi drugačen odziv. Bolj jasno postavimo mejo. Povemo, kaj čutimo. Ne prevzamemo avtomatično odgovornosti za drugega človeka.

Sprememba je lahko počasna, vendar se prav s takšnimi koraki začne prekinjanje medgeneracijskega prenosa nezdravih odnosnih vzorcev.

Temeljno delo Janet G. Woititz

Dr. Janet G. Woititz je bila pionirka pri raziskovanju vpliva alkoholizma na otroke in družinsko dinamiko. Njeno delo je pomembno prispevalo k temu, da so odrasli otroci alkoholikov začeli biti prepoznani kot skupina ljudi s specifičnimi izkušnjami in ponavljajočimi se vzorci.