Zakaj nas lahko povsem običajna pripomba tako močno prizadene? Zakaj v odnosih vedno znova reagiramo enako, čeprav vemo, da nam takšno vedenje škoduje? In zakaj odrasel, razumen človek v določenih trenutkih nenadoma občuti strah, sram ali nemoč, ki se zdijo nesorazmerni s situacijo? Kako biti starš svojemu notranjemu otroku – Nova dognanja o naših zgodnjih ranah in njihovem zdravljenju dr. Nicole LePera raziskuje, kako izkušnje iz najzgodnejših let še desetletja pozneje vplivajo na naše čustvene odzive, odnose in predstavo o samih sebi.

Otrok odraste, njegovi obrambni mehanizmi pa lahko ostanejo

V otroštvu se ne učimo samo govoriti, hoditi in razumeti sveta. Takrat nastajajo tudi naši prvi načini soočanja s strahom, zavrnitvijo, kritiko in občutkom negotovosti.

Nekateri otroci ugotovijo, da bodo sprejeti, če bodo pridni in uspešni. Drugi se naučijo ostati neopazni. Nekateri skušajo ugajati vsem okoli sebe, drugi svoja čustva potlačijo ali se umaknejo vase.

Takšni odzivi imajo v otroštvu lahko pomembno nalogo: pomagajo nam prilagoditi se okolju. Težava nastane, ko jih nezavedno prenesemo v odraslost in jih uporabljamo tudi takrat, ko jih ne potrebujemo več. LePera prav v teh zgodnjih strategijah prepoznava enega od razlogov za vedenjske in čustvene vzorce, ki jih kot odrasli pogosto težko razumemo.

Kdo je naš notranji otrok?

Izraz notranji otrok lahko zveni nekoliko abstraktno, vendar LePera z njim opisuje mlajše dele nas, ki so se oblikovali skozi zgodnje življenjske izkušnje.

Ko se zapremo vase, nenadoma izbruhnemo, pretirano ugajamo drugim ali sabotiramo sami sebe, se morda ne odzivamo samo na to, kar se dogaja danes. Del našega odziva lahko izvira iz starih načinov, s katerimi smo nekoč skušali doseči varnost, sprejetost ali ljubezen.

To ne pomeni, da moramo za vsako današnjo težavo kriviti otroštvo ali starše. Pomeni pa, da lahko razumevanje svojih zgodnjih izkušenj pojasni, zakaj nas določene situacije vedno znova tako močno prizadenejo.

Ne moremo spremeniti otroštva – lahko pa spremenimo njegov vpliv

To je eno osrednjih sporočil knjige.

Preteklosti ne moremo napisati na novo. Lahko pa kot odrasli začnemo sebi zagotavljati tisto, česar morda kot otroci nismo dobili dovolj: občutek varnosti, sprejetosti, razumevanja, ljubezni in zdravih meja.

Prav to pomeni postati »starš« svojemu notranjemu otroku.

Namesto da ob starih čustvenih odzivih sami sebe kritiziramo, se jih lahko naučimo prepoznati in razumeti. Namesto avtomatičnega odziva lahko postopoma ustvarimo prostor za drugačno odločitev.

LePera ta proces povezuje z razvijanjem čustvene zrelosti in samoregulacije – sposobnosti, da svoja čustva občutimo, ne da bi jim morali vedno dovoliti, da vodijo naše vedenje.

Od razumevanja k praktičnemu delu

Kako biti starš svojemu notranjemu otroku ni zasnovana samo kot razlaga psiholoških vzorcev. Avtorica vključuje praktične vaje, somatska orodja in vodena razmišljanja, s katerimi lahko bralec začne prepoznavati lastne odzive in graditi drugačen odnos do sebe.

Pomemben del tega procesa je povezovanje telesa in uma.

Stari vzorci se namreč ne kažejo samo v naših mislih. Čustveni odziv lahko začutimo kot napetost, nemir ali druge telesne občutke, še preden se zavestno zavemo, kaj nas je vznemirilo.

Zato LePera v svojem celostnem pristopu psihološko razumevanje povezuje tudi z opazovanjem telesnih odzivov in vsakodnevnimi navadami.

Kaj če smo se vse življenje trudili biti »dovolj dobri«?

Avtorica v knjigo vključi tudi lastno izkušnjo. Opisuje, kako je občutek lastne vrednosti povezovala z uspešnostjo in kako je navzven lahko delovala, kot da ima življenje popolnoma pod nadzorom, v sebi pa je še vedno nosila strah in negotovost.

To je vzorec, v katerem se lahko prepozna marsikateri odrasli.

Če smo se zgodaj naučili, da si sprejetost zaslužimo z dosežki, pridnostjo ali ugajanjem, lahko vse življenje lovimo naslednji uspeh, pohvalo ali potrditev.

Toda kaj se zgodi, ko nehamo dokazovati svojo vrednost?

LePera bralca postopoma vodi proti odnosu do sebe, ki ne temelji samo na tem, kaj dosežemo ali koliko naredimo za druge.

Prekiniti zgodbo, ki nam govori, kdo moramo biti

Knjiga zato ni namenjena samo ljudem, ki svoje otroštvo doživljajo kot travmatično.

Večina ljudi je po besedah avtorice odraščala z različnimi kombinacijami ljubezni in pomanjkanja. Nekateri naši deli so bili sprejeti in spodbujani, drugi morda preslišani, kritizirani ali nerazumljeni.

Prav zato lahko delo z notranjim otrokom pomeni predvsem boljše razumevanje samega sebe.

Zakaj se vedno znova znajdem v podobnih odnosih? Zakaj me kritika tako prizadene? Zakaj težko postavim mejo? Zakaj skušam ugajati drugim? Zakaj se umaknem ravno takrat, ko si želim bližine?

Odgovori niso vedno preprosti, toda prepoznavanje vzorca je lahko prvi korak k njegovi spremembi.

Postati odrasli, ki smo ga nekoč potrebovali

Nicole LePera, avtorica uspešnic Kako se lotiti dela na sebi in Kako postati ljubezen, ki jo iščete, tudi tokrat združuje psihološka spoznanja s praktičnim pristopom. Kot holistična psihologinja raziskuje povezanost uma, telesa in življenjskih navad.

Kako biti starš svojemu notranjemu otroku tako ne govori o iskanju popolnih staršev ali popolnega otroštva.

Govori o odraslem človeku, ki lahko začne prevzemati odgovornost za to, kako bo s seboj ravnal danes.

Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa se naučimo dati sebi več varnosti, razumevanja, potrpežljivosti in sprejetosti ter postopoma prekiniti vzorce, ki nas ne varujejo več, ampak omejujejo.

Morda je zato najpomembnejše vprašanje knjige zelo preprosto: ali lahko danes sami postanemo človek, ki smo ga kot otrok potrebovali?