Hvalnica počasnosti – 2. izdaja

ODLOMEK IZ KNJIGE:

MEDICINA: ZDRAVNIKI IN POTRPLJENJE

Smo v čakalnici londonske bolnišnice Chelsea and Westminster. K specialistu sem moral zaradi nadležne bolečine v spodnjem delu desne noge. Celo po več mesecih zatekanja in nelagodja sem optimističen. Na to bolnišnico imam lepe spomine – tu sta se rodila oba moja otroka, ortopedski oddelek je med najboljšimi v Veliki Britaniji.

Čakalnica je nabito polna. Ljudje z berglami šepajo do stranišča in kioska z revijami. Okorno se premikajo po sedežih. Kar nekaj jih je obsojenih na invalidski voziček. Nad vrati, ki vodijo v oddelek, visi elektronska tabla, ki nas obvešča, da ambulanta sprejema s petinštiridesetminutno zamudo. Zatopljen sem v star izvod Cosmopolitana in se bežno zavedam prihodov in odhodov pacientov.

Potem ko me pokličejo, me sestra pospremi v ordinacijo, kjer me za mizo čaka mladi zdravnik. Preplavi me razočaranje. Vse, vključno s kavnim madežem na njegovi kravati, kriči pohiti! Po zamomljanem pozdravu se zažene v neprekinjeno izpraševanje, kje me boli, kako se je začelo, kdaj boli. Od mene želi hitre, strnjene odgovore. Ko skušam malce pojasniti, me prekine in znova, tokrat ostreje, ponovi vprašanje. Ne razumeva se najbolje. Rad bi mu podal natančnejši opis poškodbe – spremembe športne rutine, kako se je bolečina razvila, vpliv protiboečinskih tablet in raztezanja, vpliv na mojo držo …, toda dr. Naglica bi rad le obkljukal nekaj okvirčkov in zaključil izmeno. Med kratkim pregledom dvakrat pogleda na uro. Nezmožen prepoznati vzrok moje bolečine mi naroči, naj še naprej jemljem protibolečinske tablete, in me pošlje na krvne preiskave in magnetno resonanco. Imam veliko vprašanj, a moj čas se je iztekel. Ordinacijo zapustim z grenkim priokusom.

Vem, da številni poznate občutek. V bolnišnicah in klinikah po vsem svetu so zdravniki pod neznosnim pritiskom, da paciente čimprej odpravijo. V Veliki Britaniji, kjer je javno zdravstvo preobremenjeno, obisk splošnega zdravnika traja vsega 6 minut. Čas preganja celo zdravnike v dobrostoječih zasebnih bolnišnicah. Zaradi pozivnikov so nenehno na preži in izvajajo t. i. “pozivniško medicino”. Posledica je medicinska kultura, ki temelji na hitrih rešitvah. Namesto da bi si vzeli čas in prisluhnili pacientom, preiskali vse vidike zdravja, počutja in življenskega sloga, se običajni zdravnik posveča predvsem simptomom. Naslednji korak je pogosto zatekanje k tehnologiji – resonanci, zdravilom, operaciji. Vse se vrti okrog hitrih rešitev ob prenatrpanem urniku in naglica se prenaša tudi na paciente.

…