fbpx

Slovenija, častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma 2022

Javna agencija za knjigo (JAK) je v februarju podpisala pogodbo, s katero se je obvezala, da bo pripravila program častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Pogodba v ničemer ne definira višine sredstev, ki naj bi bila porabljena za ta namen, prav tako JAK oziroma ministrstvo za kulturo nista rezervirala sredstev v proračunu, tako da dejansko ne vemo nič o višini sredstev za ta projekt, le to, da je bilo za pripravo namenjenih 2,5 milijona evrov. Več kot 1,5 milijona evrov je bilo za ta namen že porabljenih. Torej naj bi do leta 2022 delovali z milijonom – glede na to, da so v štirih letih porabili več kot polovico sredstev, bo nadaljnja štiri leta suša oziroma bodo trpeli drugi programi JAK.

 

JAK je v okviru Slovenskih dnevov knjige organizirala prvega od petih posvetov o tem, kako naj se Slovenija leta 2022 predstavi na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. Avtorji, kritiki in prevajalci so se pogovarjali o tem, kaj od slovenske književnosti izpostaviti, ko bo Slovenija častna gostja sejma, in kako. Zanimivo, da se o tem pogovarjajo po tem, ko je Slovenija že izbrana. Kot kaže, smo pridobili vlogo častne gostje brez koncepta – po besedah direktorice JAK naj bi vodstvo prepričala naša poezija. Posveti po vsej verjetnosti nimajo nobenega vpliva na komisijo JAK, ki že dve leti ali več določa, katero delo se bo poskusno prevajalo v nemščino in kateri tuji založbi bo podelila subvencijo za izdajo knjige. Posvete torej razumem kot »nabirko« dobrih želja in prav zato sem se odločil, da se vključim v debato.

Ideja, da se Slovenija predstavi na Frankfurtskem knjižnem sejmu, je prisotna že dalj časa (od konca devetdesetih let), spodbudo pa je dobila po tem, ko je založbi Beletrina na položaj direktorja JAK uspelo nastaviti Aleša Novaka, dotedanjega vodjo urada za kulturo na Mestni občini Maribor, ki je v svoji kandidaturi leta 2013 napovedal, da bo Slovenija v Frankfurtu častna gostja leta 2018. Napoved je bila dovolj dobra vaba za svet agencije, pa tudi za ministra Uroša Grilca, da je v proračunu RS rezerviral sredstva za pripravo na sejem. Vodstvo založbe Beletrina je namreč na podlagi izkušenj, ki jih je pridobilo z vodenjem projekta Maribor  2012 – evropska  prestolnica kulture, ugotovilo, da so mednarodni projekti najboljši način, da od države dobiš sredstva, rezultati pa tako ali tako niso pomembni, kar je pokazala prav mariborska evropska prestolnica kulture, za katero ni nobenega trajnega ostanka, razen romske gostilne Romana Kafenava. Založba Beletrina je razbremenila Renato Zamida, da je lahko pogodbeno opravljala dela za JAK pri projektu »Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma«, kmalu zatem pa je dobila možnost zaposlitve na JAK (Dnevnik, 20. 6. 2016) in tako naprej do direktorskega stolčka.

Pri najavi projekta »Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma« se je v superlativih prikazovalo, kaj bi s tem projektom pridobili. Poleg kulturne predstavitve naj bi največ pridobila založništvo in turizem, kar naj bi se poznalo tako pri bilanci kot pri dodani vrednosti teh dejavnosti. Pa se bo res? Glede turizma lahko rečemo, da so leto dni po frankfurtski predstavitvi Nemci res postali gost številka ena na Novi Zelandiji, vendar druge dežele gostiteljice tega podatka v poročilih o predstavitvi ne potrjujejo. Nemško govoreči gostje pa so pri nas že zdaj najštevilnejši gostje.

In založništvo? Stanje v založništvu je porazno, prihodki so se prepolovili, kar nekaj založb in knjigarn je zaprlo svoja vrata, zato ni čudno, da urednica pri enem od pomembnejših izdajateljev leposlovja pravi: »Kaj mi bo Frankfurt, če ne vem, ali bomo preživeli do takrat.« Na stanje v založništvu pomembno vplivata prav JAK in njena politika. JAK kot institucija je državni regulator knjižnega trga, saj je dandanes izdajati literarna dela z umetniško noto in družboslovna dela brez subvencije finančni samomor. Toda JAK se, namesto da bi reševala stanje v založništvu in uresničevala svoje poslanstvo, ukvarja s partikularnimi zadevami – s posameznimi knjigami. Pri tem gre še korak naprej in z izborom podprtih del izvaja cenzuro avtorjev in založb – kulturocid. Prvi nivo cenzure je visok vstopni prag: če založba letno izda manj naslovov, kot je določeno v razpisnih pogojih, na razpisu niti ne more kandirati. JAK potem še zviša vstopni prag za programski razpis 2016–2020 in tako izloči določene založbe. V razpisu za dve leti, ko naj bi se založbe pripravljale na novi štiriletni programski razpis 2021–2025, drastično zniža število subvencij in jim tako vnaprej onemogoči sodelovanje na štiriletnem razpisu (Dnevnik, 5. 2. 2016). To se je zgodilo, na primer, založbi Center za slovensko književnost, ki je z zbirko Aleph pomembno sooblikovala kulturno krajino. Edina založba, ki je dobila ustrezno število knjig za preskok, je Studia humanitatis, kar je simptomatično posledica tega, da ima predstavnika tako v komisiji JAK (Mladen Dolar) kot tudi v svetu agencije (Neda Pagon). Seveda ne moremo mimo dirigirane izločitve založb pri zadnjem štiriletnem razpisu. Založbe so od JAK prejele nasvet, naj se, če se ne čutijo sposobne za to, da jim uspe na štiriletnem programskem razpisu, prijavijo na dvoletnega projektnega. Na prvem zasedanju strokovne komisije za štiriletni razpis je sekretarka JAK Vlasta Vičič komisiji zapovedala, naj vse, ki so prijavljeni tudi na dvoletni razpis, avtomatično izloči (kar potrjujejo zapisniki komisije). Strokovna komisija se temu ni uprla in je tako pokazala svoj oportunizem, ki je pogojen z lastnimi interesi glede sodelovanja pri razdeljevanju sredstev JAK. Potem obstaja še cenzura založb. Založba eBesede, pri kateri sem delal, je sistematično izločana zaradi moje kritičnosti do delovanja JAK. Izgovorov za izločanje je nešteto, naj navedem samo nekaj cvetk. Dva slovenska avtorja, oba prejemnika Prešernove nagrade, katerih deli smo prijavili, naj bi že vse povedala; ta argument pa ni veljal naslednje leto, ko sta bili njuni deli sofinancirani pri drugih založbah. Prav tako so nam očitali, da delo Jenkovega nagrajenca iz leta pred razpisom ne prinaša nič novega, kljub temu, da naj bi delo ilustrirala Alenka Sotler, svetovno uveljavljena avtorica, prejemnica več mednarodnih nagrad. Podobnih izgovorov JAK je malo morje, zato ni čudno, da smo dobili že tri (3) upravne spore; toda ker je JAK institucija, za delovanje katere nihče ne odgovarja, nekorektno upravljanje z državnimi financami ostaja nesankcionirano. Poleg tega JAK izloča založbe tudi na druge načine – pred leti so na primer ugotovili, da založba, ki je na evropskih razpisih pridobila podporo za deset del, ni sposobna izdati toliko knjig in ji niso dodelili podpore.

Pomembno pri tem omejenem knjižnem trgu, kakor ga določa JAK, je, da uveljavljen slovenski avtor ne izdaja knjig pri založbi brez  subvencij, neuveljavljeni avtorji pa tako ali tako nimajo referenc, da bi delo sploh dobilo podporo. Situacijo najbolj nazorno prikazuje letošnji izbor za nagrado kresnik, kjer je deset nominiranih romanov izšlo pri treh založbah, ki so tudi v preteklosti prispevale večino za kresnika nominiranih del. Založbe brez uveljavljenih slovenskih avtorjev ne morejo računati na udeležbo pri predstavitvi v Frankfurtu. JAK financira nekaj več kot 30 založb, mnoge od teh so družboslovne in v glavnem izdajajo prevode, kar nekaj založb iz dvoletnega programa niti ne dobi možnosti za objavo slovenskih avtorjev. S prevodi ni mogoče prezentirati slovenske ustvarjalnosti, poleg tega prevajanje slovenskih družboslovnih avtorjev ne poteka na podlagi prezentacije, ampak na podlagi mednarodnih avtorjevih referenc, torej odpade približno 10 založb. Slovenijo kot časno gostjo bo predstavljalo 20 do 30 založb, imamo pa jih krepko čez sto; situacijo bodo reševale male založbe, ki izdajajo mladinska dela. Največ koristi od predstavitve bi morali imeti avtorji del, vendar je vse odvisno od njihovih pogodb z založbami – če so z objavo dela le-te za vekomaj postale lastnice materialnih avtorskih pravic, bodo avtorji le razstavne lutke za pospeševanje prodaje. Po informacijah naj bi imeli takšne pogodbe Beletrina in Mladinska knjiga, dve založbi, ki sta že leta prisotni na frankfurtskem sejmu s samostojno stojnico.

A vrnimo se k posvetom oziroma k razmišljanju o tem, kaj želimo v Frankfurtu doseči. Najprej je treba pojasniti, da z nastopom ustvarjamo novo blagovno znamko in da mora biti temu primeren tudi pristop. Evforična napoved direktorice JAK, da bodo zdaj, po podpisu pogodbe, pripravili celostno podobo za nastop, je gradnja Potemkinove vasi in znak, da direktorica ne ve, v kaj se spušča. Prvi korak bi moral biti raziskava ciljnega trga in ugotovitev našega potenciala tako v umetniškem kot tudi v organizacijskem smislu. Direktor frankfurtskega sejma naj bi stavil na poezijo – tudi Jani Virk, predsednik sveta JAK, stavi na njo, ko samovšečno ugotavlja, da so naši pesniki tako dobri kot naši svetovno uveljavljeni športniki. Toda nemški urednik Thorsten Ahrend za nemški trg ugotavlja, da je poezija že v startu na robu rdečih številk, če je prevodna, še toliko bolj. Prevodna poezija je manj založniško privlačna tudi zato, ker za tujo literaturo obstaja zelo malo nagrad, poleg tega ni mogoče spremljati avtorjevega razvoja in pesnik ni vključen v nobeno spletno družbeno omrežje v nemščini (Dnevnik, 23. 10. 2017). V medijih se je večkrat omenjalo in postavljalo za zgled Islandijo, ob tem pa se je pozabilo povedati, da ji je pot do uspeha tlakoval kriminalni roman in da je imel velike zasluge za to tudi vodja nastopa, ki je nemški državljan. Si predstavljate, da bi strokovna komisija JAK stavila na kriminalni ali pa recimo ženski roman? Mimogrede, imamo kar nekaj avtoric, ki svoje romane uspešno prodajajo na Amazonu, a jih v slovenščini ne poznamo.

Analizirajmo še finančno plat. Hipotetično predpostavimo, da se bo prodalo sto avtorskih pravic. S takim rezultatom se je pohvalilo kar nekaj držav gostiteljic, na primer Brazilija. Naklada uspešnega romana v Nemčiji je okoli 5000 izvodov, cena 20  evrov in avtorske pravice 7  odstotkov. Mimogrede, prva naklada Kronosove žetve je bila 1500 izvodov. Torej je zaslužek vseh prodanih pravic 700.000  evrov. Provizija literarnega agenta je med 15 in 20 odstotki, tolikšna provizija naj bi bila normalna tudi za založbo, če si seveda ne prisvoji celotnih materialnih pravic za prevod. Avtor dobi 5400 evrov, založba 1400 evrov. Naklada uspešne poezije je okoli 1000 izvodov, cena 20 evrov in pravice 7 odstotkov, s sto prodanimi avtorskimi pravicami bi v Slovenijo priteklo 140.000 evrov. Ne prva ne druga številka založništvu ne bosta pomagali iz krize. Izjava urednika Thorstena Ahrenda, nastop Islandije in finančni izračun kažejo na to, kako premišljen nastop moramo oblikovati in da gre prvenstveno za kulturni dogodek, kajti poslovni bo tako ali tako krepko v minusu. Vložki držav gostiteljic se trenutno gibljejo od 4 milijonov navzgor, seveda se tu računa tudi na sredstva iz EU. Mi bomo do leta 2022 porabili 2,5 milijona, kako naprej, se ne ve, kajti minister še ni rezerviral sredstev v proračunu. Poslovni plus bo publiciteta, ki jo bo Slovenija pridobila, in mogoče se nam zna zgoditi, da nas ne bodo več mešali s Slovaško, vsaj v Nemčiji, kjer bo publicitete največ.

Prikaz postopkov oblikovanja nove blagovne znamke je mogoče najti v mnogih knjigah o trženju, enaka pravila veljajo tudi za neprofitno blagovno znamko. Zdi se mi pomembno, da za predstavitev slovenske ustvarjalnosti kot blagovne znamke odpremo svoje meje in izbrišemo omejitve, zapisane v naših glavah ter glavah komisij JAK in interesnih skupin. Bomo odprli svoje meje za zamejce, ki jim ne uspe objavljati v naših založbah, kot sta recimo David Bandelj in Erik Sancin (Delo, 26. 8. 2017), bomo predstavili slovenske avtorje, ki ne objavljajo v slovenskem jeziku (Slavoj Žižek, Peter Handke, Maja Haderlap idr.)? Kaj narediti z izseljenskimi avtorji, ki jih sploh ne poznamo, in z mladimi, neuveljavljenimi avtorji, ki jim sistem JAK povsem zapira pot do uveljavitve? Bomo k prezentaciji spustili avtorje, ki pišejo literaturo brez posebne umetniške vrednosti? Mnogo je dilem, ki jih je treba rešiti, da bi lahko pripravili dobro prezentacijo slovenske ustvarjalnosti. Prvi korak bi zagotovo bil, da se priprave loti projektna skupina, ki je neodvisna od struktur JAK.